Zakaj otrok joka?

Odgovorno starševstvoTa prispevek je del projekta Odgovorno starševstvo.
Povezava do predstavitve >>> Odgovorno starševstvo
Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo
Zakaj otrok joka
Foto: Tanya Little

Jok ima dve nalogi. Prva je, da otrok preko joka staršu sporoča, da nekaj potrebuje. Lahko ima potrebo (je žejen, lačen, ga zebe, mu je vroče, itd.) Druga naloga joka, pa je staršem manj poznana, zato vedno iščejo, kaj je tisto, kar otrok potrebuje, da lahko to potrebo zadovoljijo in da otrok preneha z jokom. Vendar je jok tudi del mehanizma odlaganja stresa. Otrok je lahko preveč stimuliran, lahko ima travme, ki so nastale pred ali med porodom, zaradi medicinskih posegov, ločitve staršev, lahko ima razvojne frustracije in strahovi (niso vsi nujni razvojni premiki frustracija!), za otroka so lahko obremenilne velike spremembe (rojstvo sorojenca, selitev, menjava vrtca, šole, …), nefunkcionalni družinski sistem itd. In o tej funkciji bi rada danes pisala.

Jok, ki ga ljubeče poslušaš, je mehanizem odlaganja stresa

Otroci se dnevno srečujejo z različnimi stresnimi situacijami. Stresor je lahko fizični ali psihološki. Naloga mame ni, da otroka skuša zavarovati PRED VSEMI bolečinami, neprijetnimi izkušnjami in težavami, temveč da ga nauči, kako se lahko spopade s čustvi, ki so posledica teh dogodkov. Torej kako si lahko sčasoma pomaga sam, da odloži svoje stiske in stres ter da se zna pomiriti sam in najti nove rešitve, če jih potrebuje.

Na srečo znajo otroci pomagati sami sebi in sicer na 4 načine: preko govora, igre, smeha in joka (ki lahko vključuje tudi besnenje). Poleg tega so mehanizmi za odlaganje stresa še zehanje (sproščaš čeljust, ki je ob vsakem stresu napeta), tresenje in znojenje.

Jok in besnenje sta pomembna mehanizma odlaganja stresa, ki ju ima otrok na voljo od rojstva. Ko otrok začuti kakršno koli obliko čustvene bolečine, je njegov naraven odziv jok. Ne glede na to, kakšen je vzrok za stres, otrok se ne bo počutil bolje, če ne bo imel možnosti, da lahko joka in besni.

Ko so pri odraslih merili spremembe po joku in besnenju (po psihoterapevtskih srečanjih, kjer so odrasli jokali in imeli čustvene izbruhe), so ugotovili, da so imeli nižji krvni pritisk, normalen utrip srca, normalno telesno temperaturo in sinhronizirane možganske valove. Kar so vsi znaki sproščenosti. Kontrolna skupina, kjer so bili posamezniki enak čas fizično aktivni (brez joka in čustvenih izbruhov), ni imela takšnih rezultatov. Jok (lahko tudi čustven izbruh v obliki besnenja) je stanje fiziološkega vzburjenja, po katerem sledi globoka sprostitev. Zato na jok lahko gledamo kot na obnovitveni proces, ki pomaga telesu, da ponovno vzpostavi ravnotežje ali homeostazo. Jok ni le nepotreben stranski produkt stresa, ampak pomemben del stresno-sprostitvenega kroga.

Alice Miller je celo zapisala: »Ni travma tista, ki povzroča bolezni, temveč nezavedno, potlačeno, zatrto in brezupno hrepenenje, ker nam ni dovoljeno, da izrazimo svoje trpljenje.« Vsak poskus odvrnitve otroka od joka, je v njegovem svetu čustvena zapustitev. Otrok potrebuje ob sebi odraslega, ki je sposoben držati prostor za vsa njegova čustva, tudi jezo, žalost in strah, ter zmore biti do njega empatičen. Če otrok lahko izrazi svoja čustva od rojstva dalje, bo dobil izkušnjo, da mu ni treba tlačiti lastnih čustev in da je brezpogojno sprejet in ljubljen. Polno sprejemanje bolečih čustev vodi v varno navezanost. Dojenčki, ki jim je dovoljeno jokati, bodo odrasli v posameznike, ki bodo imeli občutek, da so razumljeni in sprejeti. Kot najstniki pa bodo lažje govorili o svojih stiskah, saj bodo imeli izkušnjo, da so starši zmožni poslušanja tudi takrat, ko so situacije neprijetne.

Ocena:
[Skupaj: 5 povprečno: 3.8]
Ana Bešter Bertoncelj

Ana Bešter Bertoncelj

Sem magistra sociologije, ki sem že v svoji magistrski nalogi z naslovom »Povezanost med otrokovo navezanostjo na mater in njegovim socialnim razvojem«, raziskovala odnose in navezanost. Svoje znanje o odnosih sem nadgradila na Fakulteti za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda v Ljubljani, kasneje pa sem se dodatno izobraževala iz transakcijske analize in dosegla naziv TAP (Transactional Analyst – Psychotherapist).

Ker me še posebej zanimajo partnerski odnosi, sem tudi Imago terapevtka. Od leta 2006 delam v svoji zasebni praksi s posamezniki, pari in starši. Vodim predavanja in delavnice, zadnje časa pa se vse bolj posvečam vzgoji in delu z mamicami.

Sem avtorica knjige za osebno rast Otrok v meni in otroške knjigice Torta velikanka. Že več let sem kolumnistka v reviji Lady.

Najdete me na FB strani Ljubeča mama.
Ana Bešter Bertoncelj

Latest posts by Ana Bešter Bertoncelj (see all)

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor