Kaj mediji počnejo otrokom

Kaj mediji počnejo otrokom

Obstaja anekdota, ki jo pripovedujejo profesorji v beograjskih srednjih šolah. Neka profesorica fizike je  na začetku šolskega leta svojemu razredu zaželela dobrodošlico. Pripovedovala je o pomenu izobraževanja in poudarila, da se nikoli ne ve, ali se bo med njimi našel kakšen novi Nikola Tesla ali Marie Curie. Po teh besedah se je v razredu razlegel smeh. Profesorica jih je vprašala, zakaj se smejejo. En deček je obotavljajoče vstal in rekel:” Profesorica, ne reče se Maria Curie, ampak Mariah Carey.” 😀

Ne vem, kako je z drugimi starši, se pa jaz kar prestrašim, ko vidim, kakšne risanke danes otroci gledajo. Če so v risankah zlobneži, potem so obvezno rogati, repati, zobati, rdečih oči, obrazi spominjajo na kače, zmaje, pošasti. Če pa so liki pozitivni, potem so to zopet ekstremi – super vohunke, tajni agenti, očarljive punce našobljenih ustnic in kratkih krilc, ki iz torbic izvlečejo strojnico, iz lasnic dobijo vrv, po kateri se vzpnejo na nebotičnike, njihove visoke pete jih lahko dvignejo do neba kot reaktivec …

Sama pretiravanja in transformerji-superjunaki na vsakem koraku. Nikjer ne duha ne sluha o tistih običajnih fantih in puncah, ki se igrajo z vsakodnevnimi igrami, katerih otroštvo je lepo in vznemirljivo zaradi preprostega dejstva, ker je otroštvo. Noben Charlie Brown ali Sarah Key, vse same Wingsice in Monsterice …

Omejiti, prepovedati, dozirati

V moji osebnem boju proti mlinom na veter, torej televiziji, je bil prvi korak omejiti, prepovedati in dozirati. Po tem je sledilo brisanje kanala Cartoon network in še nekaj flamingo-roza kanalov. Ti roza kanali so izginili iz našega sprejemnika takrat, ko si je moja, takrat še triletna hčerka zaželela obleko neke razgaljene ženske (imenovali jo bomo teta, povsem neupravičeno) in tudi obleko neupravičeno imenujemo obleka, saj je bilo nekaj med kopalkami in negližejem.« Mami, jaz hočem biti kot ona, ko odrastem!« Te Teodorine besede so roza programom napovedale začetek konca. Počasi dvignem glavo, da pogledam najnovejšo vzornico moje hčerke in naslednjih nekaj minut obstanem, šokirana in odprtih ust. Ne, nisem prvič videla kaj takšnega, a prvič mi je jasno, da so takšne ženske potencialne vzornice moji punčki in drugim puncam, ki odraščajo.

“Kdaj bom pa jaz imela takšno obleko kot ta teta?”

Prvo, kar zagledam, je ogromen, nesramno izražen dekolte, zlata obleka ne samo da je tesna in nekaj številk premajhna, ampak je tudi kratka. Ne vem, če bi jo sploh lahko uvrstila med obleke. Zaprepadena gledam naprej – ona (očarljiva bejba iz spota) leži na rokah mnogih moških, golih do pasu, ki jo dotikajo in nosijo. Teodora vse to občudujoče gleda: »Hočem tudi take sandale!« Jaz se šele tedaj predramim iz šoka in ugasnem osovraženi TV sprejemnik. Sledilo je novo vprašanje moje triletnice: »Kdaj bom pa jaz imela takšno obleko kot tista teta?« Besna na vse tiste pomanjkljivo oblečene ženske, ki se delajo, da pojejo, da se ukvarjajo z glasbo, v resnici pa izvajajo striptiz, pripravljam odgovor.

Vzgoja na skrivaj

Ne morem verjeti, da bom to rekla, ampak v mojih časih je bilo drugače. Glasba je bila glasba, erotika pa tisto, kar je. Ni kaj, odgovoriti moram: »Upam, da take obleke nikoli ne boš nosila. Zato, ker je zelo nespodobna. Ampak, seveda, ko odrasteš. boš lahko nosila, kar boš želela. Glej, da bi bila ženska lepa, ji ni treba kazati prsi in beder. V glavnem, bi ti želela, da te mama tako oblečena pelje v vrtec in da vsi zijajo v … v vse tisto, kar se vidi pri tvoji teti (v sebi z grenkobo pomislim – kakšni teti neki!)? Mislim, da bi se nam vsi smejali.«

Kot kaže, je to zažgalo, Teodora se kremži in po nekaj sekundah odgovori: »Ne bi želela.«

Najtežje je vzgajati otroke v času popačenega sistema vrednot. Neprimerno težje celo od zagotavljanja modnih detajlov in dodatkov. Naše tri svečane majice iz otroštva so danes zgodba socialno ogroženih. Otroške omare so polne oblačil, trakov, pentelj, pajkic vseh barv, klobučkov in kap in podobnih drobnarij zase. Naši otroci sledijo trendom, želijo imeti nove telefone, mp4 predvajalnike, nahrbtnik pa, ne glede na to, kako je kvaliteten in ohranjen, nosijo samo eno leto, ker naslednje leto slika na njemu ni več in. Zvezki morajo imeti trde platnice, v petem razredu deklice (vsa čast izjemam in strogim šolskim pravilom) že kažejo popke, v sedmem pa že imajo umetne nohte, pramene, luknjajo nosove in obrvi in barvajo lase …

Včasih se počutim popolnoma brez moči v situacijah, ko moram svojim hčerkam pojasniti stvari, ki jih tudi sama ne razumem, ali pojasniti, zakaj njena mama nima rada nečesa, kar imajo vsi radi in vsi nosijo, poleg tega pa je svetleče in bleščeče.

Svojim otrokom neprestano ponavljam eno in isto: »Vsi otroci so lepi« in »Otroci so vsekakor lepi brez okraskov na glavi, brez modnih dodatkov in, seveda, brez šminke …« Za zdaj mi otroci verjamejo. Za zdaj …

Jasno mi je, da je Duško Radović imel prav, ko je rekel: »Otroci ne prenašajo vzgoje. To morate pred njimi skrivati. In če na koncu spoznajo, da ste jih prevarali in vzgojili – jim ne bo prav, a takrat bo že prepozno.«

Proti mlinom na veter

Sprašujem se, kako modri in vztrajni moramo biti, da bi uspeli. Da nam vseh starševskih zgodb in naporov, ki jih vlagamo v vzgojo, in utrjevanja pravih vrednot ne zrušijo internet, televizija, modni oblikovalci, Paris Hilton, roza kanali in rumeni tisk. Če že na glasbenih kanalih preži nevarnost, kaj lahko pričakujemo, ko otroka spustimo na ulico, v šolo ali ga pošljemo na ekskurzijo. Vsak od nas pomisli: »Moj otrok česa takega ne bi naredil« po principu – ni zato, ker je moj, ampak ker je najboljši. Vendar pa imejte v mislih tudi to, kar nam je Duško zapustil: »Oče poka od zdravja, elegance in uspeha. Mama je tudi krasna, napredna in aktivna. Njemu ni bilo težko postati narkoman …«

Jasmina Jovanović

Ocena:
[Skupaj: 4 povprečno: 4.3]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor