Kako se soočiti z močnimi izbruhi jeze pri otrocih
Pred dnevi me je po telefonu poklicala prijateljica, ki je bila zaskrbljena, saj njena hčerka Sofija, stara dve leti in pol, zadnje čase veliko joče in kriči. Čeprav so bili prazniki in je bilo vzdušje doma prijetno in ljubeče, je njena malčica pogosto jokala in se upirala. Ko sva govorili o tem, je bila že čisto vsa iz sebe in vprašala me je: »Kaj lahko naredim, ko se moja Sofija meče na tla, joče in kriči, če ne dobi tega, kar želi?«
Obdobje trme pri otrocih
Preden bi odgovorila na to vprašanje, bi rada najprej napisala nekaj o obdobju trme pri otrocih. Ko so bili otroci stari okrog dveh let, smo tudi pri nas doma pogosto doživljali izbruhe jeze; takrat mi je znanje o tem obdobju zelo pomagalo.
Večina otrok v tej starosti, zaključi svoje zgodnje otroško obdobje in preide v prvo obdobje trme. Otrok, ki je prej rad sodeloval, se smehljal in poslušal starše, naenkrat na vse odgovarja z »NE«, se jezi in upira. To lahko starše zelo prestraši in frustrira, zato pomaga, če bolje razumemo, kakšen je namen tega prvega uporniškega obdobja.
To je obdobje, ko se otroci začnejo zavedati čustvene in telesne ločenosti od starše, želijo se samostojno izraziti, kljub vsemu pa starše še vedno zelo potrebujejo.
Kdo sem jaz? Kaj želim, čutim in potrebujem?
Pomembno, je da starši otrokove jeze ne jemljemo osebno in si njegovih izbruhov ne razlagamo, kot da nas več ne potrebujejo. Občutek ločenosti od staršev, ki ga v tem obdobju prvič zazna, ga straši in mu vzbuja hude občutke nemoči. V ospredje stopijo vprašanja o sebi: Kdo sem jaz? Kaj v nekem trenutku želim, čutim in potrebujem?
Razumeti moramo tudi, da v teh letih deli otrokovih možganov, odgovorni za racionalno razmišljanje, še niso popolnoma razviti, zato bodo glavno besedo imeli njegovi čustveni možgani. Kaj to pomeni? Kadar malčki čutijo strah in so frustrirani, ker jim ne uspe kar želijo ali ne dobijo tega kar želijo, se njihovi še nerazviti možgani, odgovorni za razmišljanje in komunikacijo zaprejo in se aktivirajo samo čustveni možgani, kar povzročijo zelo močne izbruhe joka. Ker otroci teh močnih izbruhov, še niso sposobni sami obvladovati, potrebujejo ob sebi pomirjujočega in čustveno močnega starša.
Izbruhi jeze so normalni
Izbruhi jeze so normalni, zdravi za otrokov čustveni razvoj in temu ne moremo ubežati. Zato je zelo pomembno, da se starši že zelo zgodaj naučimo, kako ravnati z izbruhi jeze, ker se bo to obdobje ponovno vrnilo v obdobju najstništva. Kot najstniki bodo namreč ponovno želeli potrditi svojo osebnost in neodvisnost, se zraven ubadali še s hormoni, medtem pa še vedno potrebovali veliko podpore, razumevanja in spodbude svojih staršev.
Učiti otroke že od malega, kako z besedami izražati svojo utrujenost, jezo in nezadovoljstvo, je naučiti jih ključne življenjske veščine. Način, s katerim bomo starši pristopali k njihovim občutkom v teh dveh obdobjih, bo imelo velik vpliv na to, kako bodo obvladovali svoje notranje impulze in čustva kasneje v odrasli dobi.
Kako lahko mama pomaga Sofiji, ko se vrže na tla, se neracionalno obnaša in tuli, ker ni dobila kosmičev, kot je hotela?
Pomembno je ostati umirjen
Pomembno je, da se močnega izbruha jeze ne ustraši in se tudi ne poskuša izogniti takim situacijam. Otrok v tistem trenutku potrebuje starša, ki je pomirjen, se otroka ne boji in mu lahko pomaga. Če se Sofija vrže na tla in začne besneti, ker ni dobila kosmičev kot je hotela, ni potrebno veliko komentirati. To ni priložnost za razpravljanje, svetovanje in komunikacijo, ampak le čas za sproščanje čustev.
Najpogostejše napake, ki jih počnemo starši so, da otrokom ne dovolimo čutiti jeze, jih puščamo same v drugih prostorih in se nanje obračamo z nespoštljivimi in neproduktivnimi izjavami: »Dovolj te imam, že ves dan tuliš, prava razvajenka si. Do kosila ne dobiš druge hrane!«, »Spet izsiljuješ. Kar jokaj, se boš že navadila, da ne moreš imeti vsega, kar želiš. Boš že kmalu odnehala.« ali pa »Prav, grem kupit te kosmiče, samo da boš srečna in nehaš jokati.« To je v resnici zadnje, kar otrok v tistem trenutku dejansko potrebuje.
Otrok mora vedeti, da ga razumete
Otrok potrebuje starša, ki ga potolaži in pomiri, tako da mu pomaga stisko opisati z besedami. To otroke pomirja, saj jim daje vedeti, da so njihova čustva in potrebe videne. »Sofija moja, kako zelo ti je hudo, ker nisi dobila kosmičev kot si želela. Vse je v redu in kmalu se boš pomirila in boš povsem v redu.« Kadarkoli se s telesom približamo otroku na miren način, ga neobremenjujoče pogledamo, če dovoli, tudi objamemo, se počuti varnejšega in se začne pomirjati po naravni poti.
Če nam je težko razumeti, kaj otrok v tistem trenutku čuti, se lahko vprašamo, kako se mi počutimo, ko smo frustrirani, ker nam ne uspe kar želimo? Mnogim odraslim se zdijo razlogi za otrokovo frustracijo in razočaranje nepomembni, za otroka pa imajo zelo velik pomen. Če majhen otrok ne zmore sam obuti čevljev, če doma ni jogurta, kot bi ga on želel, če ne more biti sam v družbi z enim od staršev, ker so na obisk prišli stari starši ali pa če v trgovini ne sme vzeti v roke stvari, ki ga zanimajo postane zelo razočaran in se počuti obupno. Občutki, ki jih pri tem doživlja, so enako boleči kot pri odraslemu, če ne še bolj.
Ko je bila moja hčerka stara dve leti, je izbruhnila v jok, ravno, ko smo bili na obisku pri sorodnikih. Še preden se je razvil močan izbruh joka, sem jo poskušala zamotiti z lego kockami, vendar ni pomagalo. Potrebovala je sprostiti čustva in začela je močno jokati. Njen glasni jok je za ljudi okrog nje postal zelo moteč, zato sem zbrala pogum in jo v naročju odnesla v drugi prostor. Čeprav so ji takrat še nerazviti možgani narekovali, da se upira, sem vedela da me potrebuje, zato sem ostala v njeni bližini. Moj pomirjujoč glas in odobravajoč pogled sta ji dala vedeti, da je varna in da je v redu, če joka. Že čez deset minut se je lahko ponovno veselo in ponosno igrala naprej, ne da bi bilo njeno dostojanstvo in samospoštovanje ranjeno.
Otrokom pomagamo razumeti, da so njihova čustva sprejemljiva
Zakaj otroku ne svetujemo, ga ne prepričujemo in ignoriramo, ko ima izbruh jeze? Takšno starševsko vedenje pri otrocih vzbudi občutek, da njihova čustva ne štejejo, da jih starši ne podpirajo, ne razumejo in ne sprejemajo takšne kot so. Otroci v tem obdobju so veliko bolj čustveni kot razumni, imajo veliko strahov, frustracij in so popolnoma nesposobni obvladovanja lastnih notranjih sil. Kadar so otroci močno čustveni vznemirjeni, se ne gre za to, da jim damo, ustrežemo ali kupimo kar oni hočejo, ampak potrebujejo občutek, da so njihova čustva in potrebe videne. Zelo je pomembno, da smo starši pozorni in jim pomagamo razumeti, da so vsa njihova čustva sprejemljiva.
Spomnim se še enega podobnega dogodka z izpadom trme pri moji takrat dveletni hčerki, ker ji nisem hotela dati bombona pred kosilom. Tudi takrat sem tudi ostala v njeni bližini in počakala, da je izjokala vsa svoja čustva. Poskušala sem si predstavljati svet, kot ga je tisti trenutek videla ona in ji z glasom, polnim razumevanja, govorila empatične besede: »V redu je, če si jezna, ker ni tako kot bi ti želela. Včasih si želiš, da je po tvoje in te razumem. Tudi sama imam rada bombone in najbrž bi se jaz počutila enako.« Ko otroku priznate čustva kot upravičena, se bo kmalu sprostil in se pričel umirjati. Če otroka naučite, da so njegova čustva resnična in sprejeta, in če mu pomagamo, da jih z besedami izrazi že v prvem obdobju trme, se bo s takimi čustvi lažje soočal kasneje, v obdobju najstništva in odrasli dobi.
Otroku ponudimo izbiro
Potem, ko se otrok pomiri, mu neprimernega obnašanja ne očitajmo. Lahko pa se z otrokom pogovorimo in mu ponudimo izbiro: »Želiš, da te odpeljem k babici ali želiš z menoj dokončati nakup v trgovini? Če mama opazi, da njena malčica Sofija pogovora ne želi, moramo tudi to spoštovati in jo raje preusmerimo na kakšno bolj prijetno in zabavno opravilo.
Da bi naučili svoje otroke miselno obvladovati čustva, je potrebno veliko potrpežljivosti, časa in zaupanja. Medtem, ko otrokom zagotavljamo dovolj čustvene podpore, jim pomagamo utrditi sisteme za obvladovanje jeze in vplivamo na njihov zdrav umski in čustveni razvoj.
- Če otrokove potrebe niso zadovoljene, boli - 8. 7. 2017
- Zakaj je pomembno, da otrokom dovolimo čutiti jezo - 22. 3. 2017
- Delavnica: 7 korakov, kako postaviti učinkovite meje otrokom - 17. 3. 2017