Sindrom pametnega otroka

Predpostavljamo, da je izjemna inteligenca v življenju prednost, vendar pa usode nekaterih zelo inteligentnih otrok kažejo, da ni vedno tako. “Sindrom pametnega otroka” označuje otroka, ki je bil zahvaljujoč svoji izjemni inteligenci v prvi fazi šolanja zelo uspešen, čeprav ni razvil delovnih navad.

Sindrom pametnega otroka

Kljub uspehu v osnovni in morda tudi v srednji šoli ti otroci na fakultetah pogosto doživijo brodolom.

To so otroci, ki imajo dobre ocene, čeprav se doma ne učijo. Če so bili pozorni pri pouku in so se vzorno vedli, so taki otroci lahko osnovno šolo končali z odličnim uspehom. Otroci verjamejo, da sta neumnost in učenje povezana: bolj kot je nekdo neumen, več se mora učiti. Iz te enačbe izhaja, da je otrok manj neumen, če se manj uči, najpametnejši pa se ne učijo nič. Včasih je takšno stališče tako razširjeno med otroci, da en pred drugim skrivajo, da so se doma učili, da ne bi izpadli premalo pametni.

Dokler gradivo ni preveč obsežno, je pameten otrok zmožen z improviziranjem dobiti solidno oceno. Ker ne dobiva slabih ocen, starši ne dobivajo signala, da nekaj ni v redu. Vendar pa pozneje, v srednji šoli ali fakulteti, ko gradivo postane obsežno, ti otroci postanejo neuspešni. Ker precenjujejo lastne sposobnosti in podcenjujejo obseg gradiva, se pametni otroci odločijo za kampanjsko učenje. Bolj kot sebe vidijo pametne, krajši rok si postavijo za učenje. In tudi ko ne dobijo visoke ocene, potrjujejo lastno superiornost: “Če bi le imel še kakšen dan za učenje …” Tipično je, da se jim med študijem zatakne pri tistih predmetih, ki so tako obsežni, da kratkotrajne kampanje niso dovolj, da bi uspešno opravili izpit.

Ta mlada oseba svoj akademski neuspeh dojema kot dokaz, da je neumna. Zelo hitro lahko izgubi samospoštovanje: “Prej sem mislil, da sem pameten, zdaj pa vidim, da nisem. Vsi tisti, ki sem jih podcenjeval, so že končali fakulteto, jaz pa ne morem izdelati niti drugega letnika.” Pri zelo ambicioznih mladih ljudeh lahko neuspešnost zaradi pomanjkanja delovnih navad vodi v depresijo, samodestruktivnost in druge težave.

Te mlade ljudi učimo, da nesposobnost in neuspeh nista eno in isto. Da čeprav je nekdo zelo sposoben, je neuspešen, ker ne dela dovolj. Da se uči z zadnjico. Dokler oseba nima učnih navad – učenje pa je ena od oblik dela – ima odpor do učenja, kar je zanj zelo neprijetno. Ta neprijetnost in odpor izgineta, ko nekdo razvije delovne navade. In zato morajo starši, ki ne pomislijo, da bo njihov pametni otrok kljub odličnim ocenam imel težave, vedeti, da so delovne navade nekaj, brez česa je težko biti uspešen in zadovoljen. Starši so tisti, ki morajo otroka navaditi na učenje doma, ker učna navada le tako nastane.

Zoran Milivojević

Ocena:
[Skupaj: 4 povprečno: 4.5]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor