Kaj bo za večerjo? – Pravljica za lahko noč
Nekoč je na robu gozda živela mala kokoš. Bila je zelo aktivna in izredno prijateljska. Živela je sama in opravila vse, kar je bilo potrebno. Vsak dan je zgodaj zjutraj hodila na lov za črvi v gozd, potem pa pospravila po hiši, si skuhala, jedla in udobno spala. Zvečer je hodila ven in se srečevala s svojimi prijatelji, vrnila pa se je do zore. Skratka, živela je zelo udobno življenje.
Na istem območju pa je živela lena lisica s svojo zelo staro mamo. Lisica je bila tako lena, da je le redko šla na lov. Preprosto je zagrabila prvo žival, ki jo je zagledala in jo odnesla domov za hrano. Nekega dne pa lisici nista imeli nič hrane. Lisica se je počutila preveč leno, da bi šla ven in je razmišljala, kako bi prišla do nekaj hrane ne da bi zanjo preveč delala. V tistem trenutku pa se je spomnila na kokoš. Hotela jo je ubiti in pojesti za večerjo.
Živali, ki so živele na istem območju kot sta živeli kokoš in lisica, so imele postavljena pravila, ki so se jih obvezno držale. In eno od teh je bilo, da ne glede na to, kako lačne bi bile jim ni bilo dovoljeno loviti živali iz svoje skupnosti, morale so loviti v drugih skupnostih.
Živali tega območja so se pravila o lovljenju zelo pridno držala. Vse do takrat sploh ni bilo nobenih težav, saj je bil gozd zelo gost in živali iz skupnosti so našle več kot dovolj plena v sosednjih skupnostih. Dandanes pa temu ni bilo več tako. Ker se je posekalo kar veliko dreves, so tudi živali začele izginjati in vedno težje je bilo najti plen, ki bi ga lahko ulovile.
Zato je lisica svoji mami rekla »ulovila bom tisto butasto kokoš za večerjo. Lonec imej na ognju in voda v njem naj vre. Ko se vrnem jo bova skuhali in skupaj pojedli.« Obrnila se je in odšla.
Prispela je do hiše, v kateri je živela kokoš, ki je ravno prišla iz nje, da bi nabrala nekaj vejic in zakurila ogenj. Ko se je vrnila, je pustila vrata svoje hiše odprta. Počasi in previdno se je lisica splazila v kokošino hišo. Skrila se je za vrati in čakala, da kokoš pride mimo. V trenutku, ko je kokoš stopila mimo vrat, jo je lisica udarila, ujela in jo strpala v svojo vrečo. Nato je vrečo zavezala in jo odnesla na svojem hrbtu.
Lisici se je tako mudilo domov, da sploh ni opazila kako se vreča na njenem hrbtu premika. Medtem je kokoš iz svojega žepa vzela nož. V vreči je naredila luknjo in skočila iz nje. Da lisica ne bi opazila, kaj se dogaja, je v vrečo hitro vrgla velik kamen.
Lisica je vsa presrečna prispela domov »voda vre, mati? Ujela sem kokoš in pojedli jo bova za večerjo« je rekla lisica in se kar tresla od navdušenja. »Seveda, voda vroče vre.« je odgovorila mama.
In ravno takrat je lisica svojo vrečo odvezala in jo izpraznila v vodo. Velik kamen je padel v lonec. Vsa vrela voda je pljusknila iz lonca po lisicah in jih tako močno opekla, da nikoli ne bosta več pomislili, da bi kršili pravila.
Kokoška pa je v miru živela še naprej.