Model zvemo – kako ravnamo v kriznih situacijah
MODEL ZVEMO je model, ki nam pomaga, da v krizni situaciji Zmeraj VEMO, kako ravnati. Ko sem se učila plesati v paru, sem se dobro zapomnila, ko je nekoč učitelj dejal: »Če ne veš, kaj sledi, če pozabiš korake ali če se zbegaš, pleši OSNOVO oziroma osnovne korake.
Enako je pri vsakodnevnem življenju z otrokom. Kadar ne vem, kako naj se odzovem ali kadar mi kaj res »dvigne pokrov«, skušam plesati osnovo. Najprej zrcalim. To pomeni, da otroku najprej povem, kaj vidim oziroma odslikam, kakšna čustvena vsebina pride od otroka do mene.
Primer: »Vidim, da si vrgel kocke ob tla.« Sledi validacija oziroma osmišljanje, kar pomeni, da skušam osmisliti njegov svet. Ima smisel, ker si jih hotel sestaviti, pa ti ne gre. Naslednji korak je empatija, kjer si skušate predstavljati, kako se otrok počuti, kaj čuti. Tukaj se skušate vživeti v njegov svet. Če nadaljujemo naš primer, potem rečete: »Predstavljam si, da si jezen.«
Prve tri korake smo naredili zato, da ima otrok občutek, da ga vidimo, slišimo in čutimo. Na ta način se tudi pomiri in le takrat, kadar je pomirjen, lahko tudi sprejema omejitve, ki jih postavljamo. Zato nadaljujemo tako, da postavimo mejo. »Vendar ne želim, da kocke mečeš ob tla.« Uporabite torej osebno govorico, kjer govorite o sebi. Ne govorite ničesar o tem, kakšen je on (poreden, ni priden), temveč postavite svojo mejo (jaz ne želim, da to delaš). Ni treba vedno narediti vseh korakov, to je zgolj model.
Prav tako je pri mlajših otrocih dovolj, če odzrcalite le čustveno vsebino (vidim, da si jezen) in dodate mejo (vendar ne dovolim, da to delaš). Niti se ni treba obremenjevati, če vam ta način ne uspe vedno. Meni včasih uspe, včasih ne, ampak to je tista skrita karta, ki jo lahko vedno uporabim.
Da si boste hitro zapomnili te korake, sem jih oblikovala v MODEL ZVEMO. Zrcaljenje, Validacija, Empatija, Meja, Osebna govorica. Ta način komunikacije z otrokom lahko uporabite kjer koli in kadar koli. Če otrok trmari, če je žalosten, če je jezen, če ga je strah, če nečesa noče, če nekaj hoče. Skratka v vseh tistih situacijah, ko ste tik pred tem, da vam »odnese pokrov« in tik pred tem, da začnete rjoveti in kričati. Pogosto otrok sicer res nekaj hoče, ampak še dodatno se začne z nezaželenim vedenjem odzivati, če dobi občutek, da ga ne vidite in ne slišite.
Tako imate dva nivoja, na katerih se »borite« z njim. Prvi nivo je vsebinski (tisto, kar on hoče), drug nivo pa je odnosni (kakšen je vajin stik, kakšen je vajin odnos). Začnete sicer vedno z vsebino, ampak opazujte, kolikokrat se pravzaprav zapletate na tem drugem (odnosnem) nivoju.
Z modelom, ki sem vam ga predstavila, ohranjate vajin odnos, ker otroka vidite, slišite in razumete, postavljate pa meje glede vsebine. Videli boste, da se bo otrok veliko lažje pomiril in sodeloval, če bo imel občutek, da je vajin odnos varen. Srečno!
Kolumna je bila objavljena tudi v reviji Lady
Ker me še posebej zanimajo partnerski odnosi, sem tudi Imago terapevtka. Od leta 2006 delam v svoji zasebni praksi s posamezniki, pari in starši. Vodim predavanja in delavnice, zadnje časa pa se vse bolj posvečam vzgoji in delu z mamicami.
Sem avtorica knjige za osebno rast Otrok v meni in otroške knjigice Torta velikanka. Že več let sem kolumnistka v reviji Lady.
Najdete me na FB strani Ljubeča mama.
- Jok je razbremenitev in mehanizem za preprečevanje travme - 6. 4. 2022
- Otopelost - 11. 11. 2021
- Kako spodbuditi otroka k sodelovanju? V pomoč vam bodo ta tri orodja - 6. 3. 2021