Koncert Soy Luna je mimo – vprašanje pa še vedno ostaja
Že kakšen teden pred začetkom koncerta Soy Luna se je začelo razglabljati o tem, ali je primerno, da na ta najstniški koncert starši peljejo svoje predšolske oz. tiste otroke, ki obiskujejo šele prvo triado in še kar nekaj časa po njem se prah še vedno ni polegel. Naša bralka nam je na to temo poslala zaskrbljujoče pismo, v katerem se sprašuje prav to. Pedagoginja Manja Kristanc pa na vprašanje odgovarja.
Vprašanje bralke
Dva tedna nazaj sta bila v Stožicah koncerta Soy Luna. Tudi pri nas imamo dve punci stari 7 in 8 let, ki radi gledata to serijo. Moja vzgoja temelji na vrednotah “starih časov”, torej mi je popolnoma nesprejemljivo, da gre 8 letni otrok na najstniški koncert. Razložila sem jim kot že mnogokrat doslej, da jima bo lažje, če se bosta že v otroštvu navadili, da vsega pač ne moreš imeti, dobiti…. In da sta premladi za tak dogodek in naprej je še sledila razlaga v tej smeri, zakaj ne. Denar sploh ni v igri. Stanje je poslabšalo tudi dejstvo, da je svakinja svojo 8 letnico peljala na ta isti koncert in druga sorodnica svojo 11 mesečno. Jaaa, 11 mesečno hči.
In zdaj res ne vem več, kdo ima tu prav. Zanima me, kateri starš v taki situaciji gre na dolgi rok otroku bolj na roko?
Pedagoginja Manja Kristanc odgovarja
V družbi, v kateri je za najbolj privilegirane vsega veliko, včasih celo preveč, je težko biti starš in vzgoja zaradi tega ni nič lažja. Prav obratno je.
Postavili ste zanimivo vprašanje. Menim, da ne gre toliko za to, kaj je prav in kaj narobe v primeru obiska koncerta Soy Luna ali pa pri katerikoli drugi temi, pri kateri si starši postavljamo podobna vprašanja.
V vzgoji ni enoznačnih pravil in receptov, ki bi delovali za vse starše, vse otroke in za vse družine. Ljudje smo med seboj različni, sorojenci v isti družini so različni, zato recepti ne pomagajo. Pomembno je, katere so tiste vrednote v vaši družini, ki so za vas najpomembnejše. Vrednote predstavljajo vse, kar je za nekoga pomembno. Povezane so z našimi prepričanji o tem, kaj je dobro ali slabo, kaj je prav in kaj narobe. So nekakšni filtri ali kompasi, ki vodijo in usmerjajo vse naše odločitve v življenju. Lahko bi rekli, da usmerjajo celo našo usodo.
Kadar so naše delo, način življenja in obnašanje skladni z našimi vrednotami, imamo običajno občutek, da je vse dobro. Takrat smo z življenjem zadovoljni. Kadar eno od področij v življenju ni v skladu z našimi osebnimi vrednotami, takrat čutimo, da stvari nekako niso prav. Prav zato je pomembno, da se potrudimo in zavestno prepoznamo svoje vrednote.
Katere so vaše osebne vrednote? Enako pomembno je, da s svojim načinom življenja izražate svoje vrednote. Otroci nas posnemajo, gledajo, kaj počnemo in se učijo od nas. Bolj kot pridige, prepiri in prepovedi, je pomembno, kaj otroci vidijo pri nas, saj jim s tem neposredno sporočamo, kaj je prav in kaj narobe.
Pomemben je tudi vaš iskren razlog ZAKAJ jima ne dovolite obiska koncerta Soy Luna. Ker doma nadaljevanko z veseljem gledata, verjetno zelo težko razumeta, zakaj ne smeta na koncert, še posebej v njunih glavicah verjetno odzvanja: »ker vsem drugim pa starši dovolijo«. Razlaga, da sta še premladi vaši deklici verjetno ni niti prepričala niti pomirila, še zlasti, ker pravite, da je bil na koncertu tudi dojenček.
Neprecenljivo vrednost ima t.im. moč nezavednega – kadar smo starši popolnoma prepričani v to, kar govorimo, nam bodo otroci lažje verjeli. Kadar sami kolebamo pri odločitvi, to otrok začuti in se še z večjim veseljem pogaja in speljuje vodo na svoj mlinček.
Kaj je pomembno pri vzgoji na dolgi rok?
Kratkoročno je za starše gotovo najmanj naporno in najmanj stresno, da hitro popustijo in ustrežejo željam svojih otrok. Dolgoročno pa otrokom to škoduje. Raziskave so dokazale, da so tisti otroci, ki se znajo upreti skušnjavi po trenutni zadovoljitvi svoje želje, v nadaljnjem življenju uspešnejši. Imajo boljše kompetence in so bolj uspešni tudi pri učenju in kasneje pri študiju.
Če pogledamo na vso stvar malo širše, lahko rečemo, da so otroci, ki mislijo, da so upravičeni do vsega, tisti otroci, ki imajo pravico, da dobijo in dosežejo nekaj. So privilegirani. Pomemben del te definicije je beseda »pravica«. V tem primeru otroci ne razumejo koncepta, da si je pravice potrebno zaslužiti. Zanje so pravice dane in ko jim enkrat damo pravice, jih vedno pričakujejo.
Starši to počnemo vedno, kadar nagrajujemo svoje otroke samo zato, ker obstajajo, ker so. Ne zahtevamo doslednega obnašanja, s katerim si otrok zasluži privilegij. Nekako kar pozabimo na to, da mora otrok najprej pokazati odgovorno vedenje pri določeni starosti. Ko damo več ugodnosti, pravic, otrok postane upravičen do njih. In ne smemo pozabiti, da to niso nagrade, to so privilegiji.
Da bi otroke naučili odgovornosti, jih nagradimo za ustrezno vedenje ali opravljeno delo, ne pa za pričakovano ali obljubljeno vedenje (»saj bom, samo bom potem…). Če npr. otrok vedno znova pokaže, da se drži dogovorjene ure prihoda domov in nam vedno sporoči, kje je, mu lahko dovolimo, da prespi pri prijatelju. Na ta način otrok počasi dobiva vedno več svobode. In prav to si večina otrok želi. Tu ne gre za privilegij, ampak za nagrado. Nagrade so nekaj, kar si zaslužimo. Privilegiji so dani, še preden je nekdo karkoli naredil (kot nekoč plemstvo).
Če se ob koncu vrnem na koncert Soy Luna – koncert je že mimo, lahko pa si ob naslednji priložnosti vzamete čas in razmislite, kako boste vašima deklicami čim bolj iskreno sporočili svoje zadržke. Druga možnost pa je, da se vnaprej dogovorite, da je lahko obisk koncerta ali karkoli drugega, kar si iskreno želita, nagrada za dobro opravljene npr. šolske obveznosti, ustrezno vedenje in pomoč pri domačih opravilih.
Želim vam vse dobro in imejte se radi!
Manja Kristanc, univ. dipl. pedagog in andragog,
Zavod Manja 360, samostojno in aktivno učenje
- Kdaj nas preplavijo tesnoba, zaskrbljenost in strah? - 27. 11. 2020
- Koncert Soy Luna je mimo – vprašanje pa še vedno ostaja - 18. 4. 2018
- Mlajši šolarji, ki ne marajo šole - 5. 3. 2017
