Fantje ne jokajo – kakšna je popotnica tega sporočila?

Fantje ne jokajo - kakšna je popotnica tega sporočila?

Piše Ana Bešter Bertoncelj

Sama sem mamica dveh fantkov, zato se pogosto ukvarjam s sporočili, ki so v naši družbi namenjeni majhnim fantkom. Kamor koli se obrnem, ko joka otrok, slišim besede: » Ne jokaj!, »Saj nič hudega!«, »Psssssss …«. Ko so otroci malce starejši, še posebej, če gre za fantke, pa velikokrat (pogosto s strani očetov in dedkov) slišim besede: »Nehaj jokat, saj nisi punčka!«, ali »Cmera, cmera!«

Verjamem, da odrasli želite, da otroci odrastejo v samostojne in samozavestne odrasle, zato jih želite spodbujati, da postanejo močni in neobčutljivi. Ampak ta način žal ni prava pot. Sama pri svojem delu pogosto srečujem prav takšne odrasle moške, torej močne in neobčutljive, morda celo samozadostne, vendar skoraj vedno na škodo sebe, otrok in žene, ki ob sebi želi le nekoga, ki jo bo zares začutil.

Fant, ki so ga že od otroštva dalje z verbalnimi in neverbalnimi sporočili spodbujali, da bo skrival svoja čustva ali da jih sploh ne bo čutil, še posebej tista, ki v naši kulturi veljajo za šibka, se tega sicer nauči, vendar cena za to je visoka. Če ste potlačili svoja čustva, če ste se odtujili od svojih občutkov, potem tega ne morete narediti selektivno. Gre za princip vse ali nič.

Ko se odpoveste čutenju in čustvovanju, se odpoveste celi paleti čustev in občutkov. Ne tolerirate jih več pri sebi, niti jih ne morete »držati« pri svojih otrocih. Ko boste naslednjič v naročju držali svojega otroka, ki bo jokal, se spomnite, da mu na uho šepetate besede, ki se mu sidrajo globoko v njegovo dušo. In samo vi lahko izberete, ali bodo to besede, ki gradijo meje in ovire v njegovem doživljanju, ali dovoljenja in ljubeča podpora, ki jo bo ponotranjil in nosil s seboj.

Zanimivo je to, da ko je otrok slišan in občuten, pogosto celo prej preneha z jokom, kot če ga želimo utišati. Sama svoja dva otroka skušam vzgajati na način, da ju zares slišim. Včasih mi uspe, včasih tudi ne. Vendar trudim se, da prevladajo izkušnje, kjer oba sinova lahko izražata svoja čustva, jih lahko čutita in sta lahko v stiku z njimi. Zanimiv je paradoks, da bolj ko jima to dovolim, bolj pogumna in samozavestna sta, ker sta v stiku s tem, kar je v njima.

Šele ko otrok zares lahko začuti tisto, kar je v njem, se sčasoma nauči s tem ravnati, deliti kar se mu zdi prav deliti z drugimi in skriti, kar se mu zdi primerno zadržati zase. Šele tako se lahko deček, kasneje fant, nato mož nauči, da je včasih v javnosti kakšna čustva zaželeno prihraniti zase, da pa se lahko v varnem zavetju svojega doma povsem razkrije svoji ženi in je čuten s svojimi otroki.

Mame in očetje, v rokah imate čudovita bitja. Naučite jih, da bodo znali biti ljubeči do sebe. Šele takrat bodo znali biti ljubeči do drugih. To je izziv starševstva, še posebej je to izziv očetovstva, ker tisti, ki želi biti zares ljubeč do svojih otrok, mora najprej biti ljubeč do samega sebe.

Kolumna je bila objavljena tudi v reviji Lady

Ana Bešter Bertoncelj

Ana Bešter Bertoncelj

Sem magistra sociologije, ki sem že v svoji magistrski nalogi z naslovom »Povezanost med otrokovo navezanostjo na mater in njegovim socialnim razvojem«, raziskovala odnose in navezanost. Svoje znanje o odnosih sem nadgradila na Fakulteti za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda v Ljubljani, kasneje pa sem se dodatno izobraževala iz transakcijske analize in dosegla naziv TAP (Transactional Analyst – Psychotherapist).

Ker me še posebej zanimajo partnerski odnosi, sem tudi Imago terapevtka. Od leta 2006 delam v svoji zasebni praksi s posamezniki, pari in starši. Vodim predavanja in delavnice, zadnje časa pa se vse bolj posvečam vzgoji in delu z mamicami.

Sem avtorica knjige za osebno rast Otrok v meni in otroške knjigice Torta velikanka. Že več let sem kolumnistka v reviji Lady.

Najdete me na FB strani Ljubeča mama.
Ana Bešter Bertoncelj
Ocena:
[Skupaj: 1 povprečno: 5]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor