Kako podpreti introvertiranega otroka

»Sodobna družba še vedno favorizira ekstrovertirane, odprte ter drzne odrasle ljudi in otroke. Če temu dodamo še splošno prepričanje, da je življenje marsikdaj trdo in grobo, ni čudno, da starši sramežljivejših ali zgolj mirnejših otrok pogosto čutijo potrebo, da morajo svoje nežnejše otroke narediti močnejše, samozavestnejše in agresivnejše. Toda, ali vse to zares drži? Kaj v resnici sporočamo svojim otrokom, ko jih na bolj ali manj agresiven način silimo, da postanejo drugačni, kot v resnici so? Ali je to zares edina pot, da se v vrtcu in šoli ter potem kot odrasli ljudje ne bodo počutili spregledani, zatrti, napadeni ali celo poškodovani?,« se sprašuje Helena Primic, vodja zaprte Familylabove skupine za starše sramežljivih oziroma introvertiranih otrok, ki se ji še vedno lahko pridružite in se bo srečavala vsak drugi torek v Familylabovi učilnici v Ljubljani.

Kako podpreti introvertiranega otroka

Tinina zgodba

Tina se je več mesecev veselila tečaja baleta, ki sta ga z mamo skupaj poiskali na spletu. Toda, ko jo je mama pripeljala na prvo uro, je Tina »zmrznila« in želela oditi domov. Mama nikakor ni zmogla razumeti Tinine nenadne spremembe razpoloženja, toda bolj, ko jo je silila, naj se vendarle pridruži drugim dekletom, ki so se sproščeno hihitale v garderobi, bolj je Tino stiskalo v želodcu in je na vsak način hotela domov. Čeprav mama Tine ni razumela, je vendarle prepoznala njeno stisko in jo odpeljala domov. Že v avtu je Tina strašno zajokala, kar je mamo le še bolj zmedlo, zato ji je v nemoči jezno zabrusila: »Pa saj si sama rekla, da hočeš domov. Kaj zdaj jokaš?!« Tina se je v tistem trenutku počutila popolnoma nerazumljeno in osamljeno s svojimi protislovnimi občutki, ki jim nikakor ni bila kos.

»Čeprav bi morda zlahka obsojali mamo, ki se je tako brezčutno odzvala na hčerino tipično težavo introvertiranih ljudi – prvi stik z novimi ljudmi v novem okolju, bi s tem tudi sami postali brezčutni. Ekstrovertiranemu človeku je namreč težko razumeti težave introvertiranih ljudi, še posebno, ko gre za otroke. To seveda velja tudi obratno: introvertirani ljudje mislijo, da je ekstrovertiranim ljudem vse lahko, toda to ne drži. Tako eni kot drugi imamo svoje prednosti in slabosti. Zato je pri uspešni komunikaciji in razumevanju med t. i. odprtimi in zaprtimi ljudmi pomembno predvsem to, da se odnosa lotevamo radovedno, potrpežljivo, spoštljivo, nežno in brez obsojanja,« je prepričana Primičeva, Familylabova sodelavka in mama dveh deklic.

Kaj bi nam torej na iskreno zanimanje odgovorila Tina, če bi znala odraslo ubesediti svoje občutke? »Mami, res je, zelo sem se veselila baleta in še vedno si zelo želim se naučiti plesati balet. Toda, ko sem vstopila v garderobo in zagledala vse te nove obraze, nov prostor in so me obdajali vsi ti glasni zvoki, sem se prestrašila. Še toliko bolj, ker so se nekatere punce že poznale med sabo in me je bilo strah, da me morda ne bodo marale. Kaj pa, če se mi bodo smejale, ker bom čudno plesala? Ali morda celo padla?! Vse te misli so me tako zelo prestrašile, da sem v sebi začutila samo eno: takoj želim oditi domov, kjer se počutim varno in sprejeto. Toda, ko sva se usedli v avto in si ti prižgala motor, sem se v hipu spomnila svojega hrepenenja po baletu. In sedaj bova odšli, jaz pa ne bom nikoli plesala kot baletka! Svet se mi je podiral pred očmi, ti pa si mi rekla, da naj ne jokam, saj sem sama tako želela. Ne, nisem si želela tega, samo enostavno nisem zmogla drugače!«

»Naj gre za introvertirane, hiperobčutljive ali zgolj bolj plašne otroke, je ključno, da kot starši razumemo, da se določenim ljudem in situacijam včasih ne umikajo zato, ker bi tako želeli, temveč zato, ker drugače ne zmorejo. Četudi si močno želijo druženja in novih izkušenj. Njihova stiska je zato še toliko večja, ko jim poskušamo dopovedati, da so se tako sami odločili. V resnici je introvertiran otrok v določenih situacijah (predvsem novih in zanj zelo stresnih, ko je izpostavljen pred drugimi ljudmi) tako zelo okupiran s svojimi strahovi, predvidevanji, mislimi in občutki, da ni zmožen neke trezne odločitve, temveč deluje predvsem iz nagona po preživetju. In ja, introvertiran otrok ne bo zarenčal nazaj na medveda, če ga bo srečal v gozdu, temveč bo v takšnih situacijah večinoma »zmrznil«. Pa to ne pomeni, da je bojazljiv ali slabič, kot nesenzibilni ljudje znajo biti krivični do introvertiranih ljudi. To je pač vse, kar v tistem trenutku otrok zmore. Zato je vsakršno siljenje otroka, naj se vendarle pomeša med druge otroke na igrišču ali gre na oder kot drugi otroci, za otroka dodaten stres, ki ga nikakor ne zmore predelati, prav tako pa mu ne bo prav nič koristil pri tem, da bi premagal strahove, ki ga zadržujejo,« pojasnjuje sogovornica.

Zares prava podpora

Kako pa torej starši lahko pomagamo svojemu otroku, ki je v socialnih stikih pogosto sramežljiv in zadržan ter imamo občutek, da ga ta sramežljivost predvsem v stiku z zunanjim okoljem ovira in zato ne more izraziti vseh svojih potencialov? »Kot zelo pogosto poudarja Ivana Gradišnik, vodja Familylaba Slovenija, se moramo pri vseh otrokovih »težavah« starši najprej vprašati, za koga je ta njegova »težava« v resnici problem. Se sicer otrok dobro počuti in te svoje plašnosti sploh ne doživlja kot težavo, vendar moti predvsem nas starše? Ali opažamo, da tudi otrok čuti to kot težavo, ki bi jo rad premagal? V prvem primeru se moramo starši več kot očitno posloviti od idealne podobe otroka, s katero primerjamo in na nek način zavračamo svojega resničnega otroka. V drugem primeru pa je najboljša starševska pomoč to, da smo zmožni biti resnična podpora – da ob priložnosti, ko vidimo, začutimo ali nam otrok sam zaupa težave s svojo sramežljivostjo, otroku odprto prisluhnemo, se vanj čim bolj vživimo, mu morda zaupamo kakšno svojo zgodbo, ko si sami nismo upali in kako smo ta strah premagali, predvsem pa ga ne obsojamo in silimo, da počne nekaj, česar ne želi,« svetuje Primičeva.

Če imate introvertiranega otroka ali morda opažate, da ste tudi sami introvertirane narave, je prvi korak k bolj sproščenemu življenju, da otrokovo ali/in svojo introvertiranost najprej brez predsodkov in obsojanja spoznate. Da skupaj z otrokom ozavestite, v katerih trenutkih najpogosteje »zmrznete«, kaj vam v želodcu naredi največjo kepo in česa se v resnici najbolj bojite. Kaj v takšnih trenutkih v resnici čutite in kje v telesu. »Šele, ko ljudje zares vemo, kaj čutimo, lahko tudi kaj spremenimo. Ali pač sprejmemo, da to pač ni zame. Kdo pa pravi, da moramo vsi ljudje postati zvezde na odru, ki uživajo pri tem, ko jih drugi gledajo in občudujejo?,« se sprašuje sogovornica.

O svojih dilemah, težavah in stiskah pri starševski podpori introvertiranemu otroku lahko spregovorite tudi v Familylabovi skupini zaprtega tipa Za starše sramežljivih otrok, ki jo bo vodila Primičeva . »Starši v sebi poleg pričakovanj nosimo tudi veliko strahov glede svojih otrok. Tudi takšnih, o katerih zares ni dobro govoriti svojim otrokom. Zato je varen prostor, kjer si starši lahko zaupamo vse svoje strahove, težave in dileme ter skupaj iščemo lastne poti, kako otroku pomagati, da bo kljub svoji bolj plašni naravi razvil zdravo samospoštovanje in se naučil s svojo naravo dobro shajati, zelo dragocen. Na skupini zato ne bomo kritizirali, obsojali, moralizirali in iskali pravega recepta za introvertirane ljudi, temveč si bomo med sabo ponudili točno takšno podporo, kot jo želimo podariti svojim introvertiranim otrokom. Ker je še vedno nekaj prostih mest, iskreno vabljeni tudi bralci portala Zastarse.si.,« vabi Primičeva.

N.L.

Ocena:
[Skupaj: 2 povprečno: 5]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor