Razvajen otrok je tisti, ki je dobil ljubezen, ne pa tudi discipline

Novi načini vzgoje otrok so prinesli nove “pedagoške patologije” v obliki sindroma razvajenega otroka in sindroma prezaščitenega otroka. Čeprav je določeno število otrok istočasno razvajenih in prezaščitenih, med tema dvema sindromoma obstaja velika razlika.

Razvajen otrok je tisti, ki je dobil ljubezen, ne pa tudi discipline

Razliko lahko ponazorimo s tipičnim obnašanjem štiriletnika, ki je sam z mamo v parku. Razvajen otrok veselo beži od svoje mame, ki teče za njim in mu kliče, da naj se ustavi. On je že dvajset metrov oddaljen od mame in ignorira njene klice. Prezaščiten otrok pa se ne oddaljuje od svoje mame, ampak neprestano preverja, kje je, da se ne bi preveč oddaljil od nje. Zelo redko je oddaljen več kot tri metre.

Že v tej starosti oba otroka kažeta tisto vedenje, ki jim bo med odraščanjem delalo vedno večje težave.

Razvajen otrok je tisti, ki je dobil ljubezen, ne pa tudi discipline. Njegovi starši si ga niso uspeli podrediti. Otrok noče prenehati početi tistega, kar počne, zato, ker to od njega zahtevajo starši. Namesto da bi se podredil volji staršev, uspešno podreja starše svoji volji in se v družini obnaša kot dejanski “vodja krdela”. Zaradi ljubezni, ki jo je dobil, se počuti prepričanega vase, se zaveda lastne pomembnosti in nima nobenega strahu. Vendar pa se otrok ne bo naučil spopasti s frustracijami zaradi njegovih želja, ne bo pridobil navad vzdrževanja osebne higiene, reda in učenja. Imel bo težave z empatijo in želel bo, da mu drugi ugodijo, tako kot so to počeli starši.

Starš, ki je v neprestanem strah, da se bo otroku nekaj slabega zgodilo, je obseden s tem, kako ga zaščititi pred raznimi nevarnostmi in tveganji. Otroka ne uči, kako naj sam pazi nase, ampak je on tisti, ki to počne. S tem mu pošilja dve sporočili: da je majhen in nebogljen in da je ta svet zelo nevaren. Rezultat je otrokova “naučena nebogljenost” in stalne zahteve po simbiozi s staršem ali drugo avtoriteto. Prezaščiteni otrok se ni naučil samostojnosti, tako da bo funkcioniral kot prestrašena “pasivno-odvisna” oseba, ko odraste.

Samo tisti otrok, ki je od staršev dobil tako ljubezen kot disciplino, se bo pravilno razvijal v samostojno in socializirano bitje. Popustljiva, permisivna vzgoja otrokom daje ljubezen, ne pa tudi discipline. Rezultat so razvajeni otroci, ki niso pripravljeni na življenje, tako da imajo velike težave pri osamosvojitvi in prevzemanju odgovornosti. Prezaščitniška, invazivna vzgoja proizvaja nesposobne in nesamostojne osebe, odvisne od drugih.

Oba načina vzgoje sta rezultat velike starševske ljubezni in najboljših namenov. Vendar pa namen ni dovolj, upoštevati moramo rezultate, do katerih pripeljeta taka vzgojna pristopa. Če rezultati niso dobri, moramo zamenjati pristop.

Zoran Milivojević

Preberite tudi:

Ocena:
[Skupaj: 1 povprečno: 5]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor