Kdo v resnici dela domače naloge in se uči?

Pri otrokovem delu za šolo smo pogosto v dilemi, v kolikšni meri naj mu pomagamo. Na eni strani je vključenost staršev v izobraževanje otrok eden večjih dejavnikov šolskega uspeha, po drugi strani pa stalen nadzor in pomoč staršev ovirata razvoj otrokove samostojnosti in odgovornosti.

Kdo v resnici dela domače naloge in se uči?

Kako torej ravnati  – v kolikšni meri se vključevati v šolsko delo in v kolikšni meri se odmakniti od otrokovih obveznosti?

Vloga staršev je v veliki meri odvisna od starosti otrok. V nižjih razredih osnovne šole lahko starši pomagajo npr. tako, da pregledajo pravopis, črkovanje, pregledajo matematične naloge, sedijo ob otroku medtem ko ta bere ipd. Dobro pa je, da otrok vedno najprej sam poskusi rešiti nalogo, šele potem mu starši pomagajo – najprej z vprašanji, preko katerih bi se otrok lahko spomnil pravilne rešitve, šele potem s konkretnimi namigi.

Starši bi se počasi morali začeti umikati iz učnega procesa, ko otrok napreduje proti drugi triadi osnovne šole: njihova vloga takrat bi morala biti zgolj preverjanje opravljenih obveznosti (npr. domače naloge in naučene snovi pred testom), pomoč ob nerazumevanju snovi in pri organizaciji časa. V tretji triadi in v srednji šoli pa naj bi vse šolsko delo bilo opravljeno s strani otroka: starši naj bi bili na razpolago le ob morebitnih nejasnostih.

Starši torej nudijo otrokom veliko pomoči, ko so ti v nižjih razredih osnovne šole, potem pa se postopoma umikajo in jih puščajo same, da postajajo pri učenju čim bolj samostojni.

Skupno delo za šolo namreč prav nič ne pripomore k občutku samoučinkovitosti, če starši določijo načrt učenja, so neprestano ob otroku, ko se ta uči, ga priganjajo, se z njim učijo itd. Ko otrok dobi oceno za takšno delo, je to pravzaprav starševa ocena.

Otrok ceni svoj uspeh le, če se uči na lastnih izkušnjah. Ko mu kaj ne uspe, pa se uči za naprej – na napakah se učimo. Sam se mora naučiti, kako naj si zorganizira svoj čas in koliko naj se uči. Zelo neprijetna izkušnja bo, če ne bo vsega uspel opraviti tako, kot bi si želel; a nobene izkušnje ne bo imel, če bodo starši naredili vse namesto njega. Ni bistveno, da otroku omogočimo uspeh, če zaslug za ta uspeh ne more pripisati sebi.

Starši pogosto mislijo, da privarčujejo čas ali da otroku pomagajo, ko storijo to in ono namesto njega, vendar tako na dolgi rok spodbujajo otrokovo pasivnost. Otrok se namreč nauči, da starši poskrbijo za vse tegobe, in ne razvije delovnih navad in občutka odgovornosti.

Zato starši: nikar ne počnite stvari namesto svojih otrok. Morda jim olajšate življenje v danem trenutku –  jim ga pa otežite v prihodnosti.

Tina Miharčič

Inštitut C.A.R.

Inštitut C.A.R.

Inštitut C.A.R. je center celovite ponudbe, ki nudi storitve na osebnem in poslovnem področju skozi vsa življenjska obdobja. Izvajamo predavanja, delavnice, psihološke profile in psihološka svetovanja za posameznike in podjetja. Preko naših storitev vam pomagamo razumeti sebe, soočiti se s svojimi šibkimi stranmi in unovčiti potenciale. Pri delu s posamezniki se osredotočamo na področje partnerskih odnosov, vzgoje in starševstva ali osebne rasti.
Inštitut C.A.R.

Latest posts by Inštitut C.A.R. (see all)

Ocena:
[Skupaj: 0 povprečno: 0]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor