Povezovalno starševstvo – moda ali zaupanje v starševski instinkt?
Če imate ali pričakujete dojenčka, toplo priporočam branje …
Povezovalno starševstvo, angl. “attachment parenting”, je vedno bolj poznan in priljubljen način ravnanja in načina življenja z dojenčkom po celem svetu. Govori o tem, kako s srcem in zdravo pametjo prisluhniti potrebam svojega otroka, pa tudi sebi. Veliko družin v manj razvitem delu sveta preprosto živi takšen način starševstva, na zahodu pa se ga ponovno učimo.
Bolj navezani dojenčki postanejo samostojnejši malčki
Pojem in metodo povezovalnega starševstva je pred 20 leti uvedel pediater in profesor dr. William Sears s svojo ženo, medicinsko sestro in svetovalko za dojenje, na podlagi svojih delovnih spoznanj in izkušenj s svojimi osmimi otroki. Po njunem mnenju je tesna povezanost staršev z dojenčkom izrednega pomena za razvoj zdravega in samostojnega otroka. Tako vzgojeni otroci naj bi bili kasneje tudi bolj inteligentni, samozavestni, komunikativni, sočutni in odgovorni, celo manj bi naj zbolevali. Obstaja tudi več študij, ki potrjujejo učinkovitost takšnega starševstva.
Prisluhniti sebi in vse ob svojem času
Poslušati svoj občutek, materinski oz. starševski čut in slediti otrokovemu razvoju – marsikomu se zdi to nekaj samoumevnega in naravnega, vendar so mladi starši v zahodni civilizaciji pogosto bombardirani z informacijami in nasveti, ki ustvarjajo veliko strahov in pritiskov. Na primer, da dojenčka ne bi “razvadili”, da bi čim prej prespal noč (in to sam v svoji posteljici), da bi manj pogosto (in dovolj) jedel ipd. Ob tem dobimo občutek, da moramo vedno nekaj, in to čimprej, spremeniti, popraviti, kar ustvarja nove frustracije. Ob nerealnih pričakovanjih, ki se niti ne skladajo z naravo in s fiziologijo dojenčka, in ob neuspehih celo pomislimo, da smo slabi starši.
Prve izkušnje odločilno vlivajo na otroka in na njegovo dojemanje sveta
Vezi, ki jih z otrokom vzpostavimo prvo leto, uglašenost mame z dojenčkom in varna navezanost otroka na starše predstavljajo temelj kasnejše vzgoje, sodelovanja, samostojnosti, pa tudi dobrega odnosa in zaupanja med otrokom in staršem.
Povezovalno starševstvo nas spomni, kar smo v naši mehanizirani zahodni kulturi pozabili – kako na čim bolj naraven in pristen način živeti z dojenčkom, delovati iz ljubezni in po lastnem občutku, kako razumeti in sodelovati z otrokom, ki se postopoma osamosvaja.
Je način, kako v tem napornem času sebi in družini prihranimo veliko stresa in ustvarimo dobre temelje za naprej.
Načela povezovalnega starševstva – večina jih uporablja instinktivno
Večina principe povezovalnega starševstva uporablja instinktivno, brez da bi se tega zavedali. Afriške mame za povezovalno starševstvo morda še niso slišale, njihov dojenček pa se ves čas nosi z ruto privezan nanje, doji se in spi, kadarkoli se mu zahoče, ponoči pa spijo vsi skupaj. Ne moremo reči, da so otroci zaradi tega kasneje razvajeni, mar ne?
V zahodnem svetu smo se od svojega starševskega instinkta oddaljili, načela povezovalnega starševstva pa nas spet vračajo k naravnim praksam in poslušanju samega sebe. V mnogih kulturah so od nekdaj nekaj čisto običajnega in normalnega.
Ne gre za to, da upoštevamo vsa načela, še zdaleč ne, so samo vodilo. Ne gre za to, da bi se trudili biti popolni v vsem – popolnih staršev ni in jih otroci tudi ne potrebujejo. Nič ni narobe, če se ne najdete v vseh načelih, je pa res, da lahko eno olajša ostala.
Povezovanje ob rojstvu
Novorojenček in mama bi morala skupaj preživeti prve trenutke po porodu in nato čim več časa, saj se tako pod vplivom čustev, ki jih sproži sam porod, zbuja nagonska materinska skrb. Oče je lahko ob tem v zelo veliko podporo.
Za uspešno dojenje je potrebno odzivanje mame na dojenčkove znake, skupno počivanje in čim več tesnega stika kože na kožo. Hormoni, ki se izločajo med dojenjem, mamo sproščajo in pomirjajo in tako pripomorejo k intuitivnemu materinstvu. Naravno je tudi nočno dojenje, ki dojenčke uspava (in nam prihrani uspavanje z nošenjem, kar zna biti ponoči naporno).
Nošenje otroka
Nošeni dojenčki jokajo veliko manj, bolj so pozorni na okolico in več se naučijo. Novorojenčke nošenje pomirja, saj jih spominja na čas v maternici. Z nošenjem postanejo starši dovzetnejši, ob tem se lahko posvetijo manjšim vsakdanjim opravilom. Z bližino in zadovoljstvom dojenčka se krepi njegovo zaupanje v starše.
Spanje v družinski postelji
Vsem ne ustreza enako, ravnali naj bi se po tem, kje in kako se vsi najbolje naspimo. Večina dojenčkov najbolje spi v bližini staršev. Spanje v skupni postelji marsikateremu staršu prihrani nočno vstajanje, poleg tega olajša dojenje. Nekateri starši zadovoljijo otrokovo potrebo po čustveni bližini, če so čez dan več odsotni. Otroke pomirja, če se v temi lahko dotaknejo roke starša in tako vedo, da niso sami. V glavnem pa se v družinski postelji otroci naučijo, da je spanje nekaj prijetnega.
Odzivnost na dojenčkov jok
Dojenček z jokom komunicira, drugače ne zna, z jokom nam želi nekaj sporočiti. Z evolucijskega stališča sam brez naše pomoči in skrbi ni sposoben preživeti. Jok mu omogoča preživetje, s tem ko spodbudi starše, da zadovoljijo njegove fiziološke (po hrani, toploti …) ali pa čustvene potrebe (po dotiku, bližini). Oboje je potrebno za njegov zdrav razvoj. Čim pozorneje se odzovemo (tudi če ne vedno pravilno, glavno da se), tem bolj mu dajemo občutek, da je ta svet varen in prijeten kraj in da smo tu zanj, kadar nas potrebuje.
Ravnovesje in meje
Starši dojenčkov pogosto pozabijo na svoje potrebe. Ne pozabite nase. Zadovoljni starši, ki si vzamejo čas zase, zmorejo veliko bolje skrbeti za dojenčka. Za uravnoteženo starševstvo je ključno, da se ustrezno odzovemo na otrokove potrebe, da jih ločimo od zahtev in želja, ne pa da mu vedno v vsem ustrežemo. Otroka spremljamo in postopoma postavljamo meje skladno glede na njegov razvoj.
Ignoriranje dobronamernih nasvetov
“Pusti ga, naj joka.”, “Navadi ga, da se ne bo dojil vsake pol ure.”, “Čisto ga boš razvadila z nošenjem po rokah.”
Jok ni neprijetna razvada, ki se je mora otrok odvaditi, da bo odraslim lažje, poleg tega metode ignoriranja in izjokavanja ne delujejo in puščajo posledice. Domneva, da dojenček manipulira, je danes znana kot napačna. Čeprav je jasno, da vsa živa bitja težimo k ugodju in udobju, to za dojenčka pomeni tudi varnost in preživetje. Dotik je zanj neprecenljive vrednosti.
Starši, ki najdejo skupni jezik z otrokom in upoštevajo svoj šesti čut, so manj dojemljivi za “dobronamerne” nasvete in so samozavestnejši.
Ne pretiravajte, poiščite ravnovesje
Kot povsod drugje, je tudi v povezovalnem starševstvu potrebna zdrava mera.
Načela povezovalnega starševstva načeloma olajšajo družinsko življenje, vendar če jih doživljate kot pritisk, dejansko ne pripomorejo k vaši večji starševski samozavesti. Otroci so različni, starši še bolj, zato še enkrat – prisluhnite sebi in otroku.
Druga težava lahko nastopi, kadar v skrbi za otroka ne vključite pomoči drugih oseb in da z osredotočanjem na otrokove potrebe pozabite na lastne. S tem si delate slabo uslugo, saj je ob zadovoljnem staršu bolj zadovoljen tudi otrok.
Obstaja pa še tretja past. Do otroka ste lahko prezaščitniški, če mu ne sledite, ko postopoma postaja vedno bolj samostojen in vas počasi vedno manj potrebuje. Naj vam ne bo žal, da čas mineva, vlagali ste v odnos, ki bo ostal. Otrok bo vedno bolj želel po svoji poti sam, se bo pa še rad vračal.
Kako mi je povezovalno starševstvo pomagalo in kako sem danes hvaležna za to znanje
Povezovalno starševstvo me je pripravilo na vlogo mame, učilo me je kako se sprostiti in sprejeti določene stvari.
V prvi nosečnosti sem prebrala nekaj knjig iz čiste radovednosti in želje po koristnih informacijah – na mojo veliko srečo, saj mi je znanje, ki bi ga drugje težko dobila, marsikaj olajšalo. Z razmišljanjem ob branju so se mi namreč odpirali novi pogledi in širila obzorja, tako da sem začela iskati stik s svojo intuicijo, oblikovala lastna načela in se učila znajti v svoji novi vlogi. Tako sem si lahko vedno bolj zaupala.
Ko sem se kasneje znašla pod pritiski, tako kot vsi novopečeni starši, sem v sebi vedela, da počnem prav, kadar poslušam sebe in svojega otroka. S partnerjem sva se uskladila in organizirala, našla sem čas tudi zase. Kljub vsem možnim komentarjem in nasvetom, bolj ali manj dobremu zgledu drugih in porajajočih dvomov lastne domišljije, mi sedaj zares ni žal, da sem zaupala svojemu občutku. Ta se je precej skladal z načeli povezovalnega starševstva, ki pa jim še zdaleč nisem vedno in v popolnosti sledila. Spomnim se, da je bilo naporno, ampak bilo je lepo. Ostali so mi čudoviti spomini …
Spomnim se, kako je bilo objemati majhno štručko, jo nositi v nosilki in tolažiti.
Potem je povsod zmogla in vedno več stvari želela početi sama.
Spomnim se dojenja, tudi najlepšega nočnega, ob katerem sva skupaj zaspali.
In zdaj že pomaga pri pripravi mize in kuhanju večerje.
Spomnim se, kako se je včasih zbudila v joku in se pomirila takoj, ko sem jo prijela za rokico.
Potem je spoznala, da nikoli ni sama in zdaj sama zaspi v svoji sobici.
Spomnim se njenega glasnega joka, ko me je potrebovala ob sebi.
Nikoli je nisem pustila, da bi me zaman klicala v joku.
Za nič od tega mi ni žal.
Danes vem, da je vse to bilo vredno.
- Drage mame, vaš partner ni vaš otrok (in obratno) - 4. 2. 2018
- Starševska ljubezen krepi otrokov imunski sistem - 24. 10. 2016
- Današnja vzgoja: zmedena - 4. 8. 2016
