Izberite ljubezen

 »Izbrati ljubezen pomeni prenašati vse otrokove muhe.« – Filip

Moje starševsko vodilo je ‘izberi ljubezen.‘ Spomni me na to, da je možno v vsaki situaciji, ki jo napovedujeta strah ali jeza, delovati umirjeno in ljubeče. Mogoče nimam zmeraj na voljo pravih besed ali dejanj, včasih sem tudi sama jezna in prestrašena. Toda zmeraj imam izbiro, da se oddaljim od jeze in strahu ter izberem ljubezen.

Priznati moram, da mi ne uspe zmeraj, ko pa mi uspe, ima zelo blagodejen vpliv na celotno situacijo in vse vpletene. Deluje tako rekoč čudežno.

Izbrati ljubezen ne izključuje postavljanje meja. Meje so potrebne, toda postavimo jih z razumevanjem in ljubeznijo, izogibamo se kaznim. Primer: »Ne meči peska … Pridi ven iz peskovnika. Vem, da bi se še rad igral, toda nisi se mogel upreti metanju peska. Bova poskusila spet jutri.«

Izbrati ljubezen pomeni sprejeti otroka s sočutjem, tudi ko je njegovo vedenje neprimerno in težavno. Staršem se zato velikokrat res zazdi, kot da prenašajo vse otrokove muhe, kot se je izrazil Filip na začetku članka. Deloma je to res, saj je treba globoko vdihniti in se zadržati, da ne bi svoje jeze stresli na otroka. Pravzaprav pa ne prenašamo otrokovih muh, temveč svoje lastne pomanjkljivosti, zaradi katerih tako radi izbruhnemo in se znesemo nad otrokom. Ko izberemo ljubezen, se zavestno odločimo, da svoje prtljage ne bomo naložili otroku.

Kako vemo, da gre za naše lastne duhove iz preteklosti? Otroci še nimajo dokončno razvitega čelnega režnja, zato je njihovo vedenje pogosto nenadzorovano in impulzivno, skratka otročje. Odrasli se na takšno raven vedenja spustimo, ko nas kaj izzove. Čelni reženj, kjer se odvijajo abstraktno mišljenje, načrtovaje in presojanje takrat odpove in prevzamejo nas čustva. Naš odziv je pretirano čustven zaradi bolečih preteklih izkušenj.

Meje je mogoče postaviti brez vpitja in groženj. Ljudje izbruhnejo zato, ker je nekaj v njih pritisnilo na sprožilec. Otrok ni odgovoren za nepredelane čustvene rane odraslih, ki jih ti nosijo s sabo že dolgo časa. Ko se rane ob otrokovem težavnem vedenju spet odprejo, poglejmo na to kot na priložnost, da jih zaznamo in zacelimo. Dokler se ne soočimo z lastnimi težavami, se bomo težko zadržali, da se ne bi znesli nad otrokom.

Vendar ne gre za to, da bi svoje trpljenje potisnili še globlje. Z bolečimi čustvi se je treba soočiti, jih predelati, predihati in zaznati, kakšna občutja nam povzročajo. Pri tem naj nas vodi ljubezen do samega sebe. Priznati si lastno bolečino je nekaj najtežjega. Toda šele tukaj se prične proces ozdravitve. Stari vzorci vedenja se začnejo počasi spreminjati. Prtljaga, ki smo jo nosili s sabo vsa ta leta, pa začne izgubljati težo.

Težji del, ko se odločimo izbrati ljubezen, je tako spreminjanje lastnih čustvenih odzivov, še posebej kadar so naša čustva močna. Ko smo jezni ali zaskrbljeni, se nam zdi da imamo za to legitimne razloge in da ne gre za pretiravanje. Zato je zares potreben pogum, da se uspemo odvrniti od teh vseobsegajočih čustev in izbrati ljubezen.

Vas skrbi, da se bo otroku uspelo ‘izmazati’ z neprimernim vedenjem? Ni potrebe. Otrok, ki se bojuje z zapletenimi čustvi in bolečino, se bo z vašo pomočjo ‘izmazal’ samo iz težke  situacije. Zato ga poslušajte in sprejmite njegovo ranljivost in nemoč. Dajte mu priložnost  predelati boleča čustva, da mu jih ne bo treba nositi v odraslost.

Ko nevihta mine, se z otrokom pogovorite o primernem vedenju in da se ni primerno znašati nad drugimi. Toda besede so brez pomena, če sami delate ravno nasprotno. Pomembno je, da ste otroku dober vzgled z lastnim vedenjem.

Ko otrokova čustva sprejmete s sočutjem, brez da bi izbruhnili tudi sami, se kot po čudežu začne proces ozdravitve. Zadeve se umirijo. Opazili boste, da je v vašem domu veliko manj drame in veliko več ljubezni.

Ko se vam bo naslednjič zazdelo, da v vas naraščata jeza in strah, se ustavite in globoko zadihajte. Namesto da izbruhnete, izberite ljubezen – ljubezen do sebe in do otroka. Prekinite ustaljen vzorec. Obeta se vam čudež.