Kako spodbuditi otroka k sodelovanju? V pomoč vam bodo ta tri orodja

Odgovorno starševstvoTa prispevek je del projekta Odgovorno starševstvo.

Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo

Kako spodbuditi otroka k sodelovanju? V pomoč vam bodo ta tri orodja

Orodje številka 1 – Bodite igrivi

Ena od tehnik, ki je uspešnica pri otrocih do 7 let je, da naredite nežive objekte takšne, ki govorijo.

Osamljeni čevlji lahko cvilijo: »Zebe me in prazen sem. Lahko nekdo da vame toplo nogo?«
Lačne otroške škatle lahko zahtevajo: »Nahrani me s kockami! Hočem zelene, ta hrustljave!«
Skodelice lahko zavpijejo: »Ne pusti me same tukaj! Moram biti poleg prijateljev v lijaku!«
Zobne ščetke lahko uporabijo trden glas: »Naj pogledam. Mislim, da sem videl bacil, ki se skriva za zobom.«

Vsi ti kričeči/govoreči predmeti bodo privabili nasmeh na obrazu otroka in večjo pripravljenost za sodelovanje pri vsakdanjih opravilih.
Druga igriva tehnika je, da dolgočasno nalogo spremenite v izziv ali igro.

Namesto, da rečete: »Poglej ta nered! Umazana oblačila bi moral pospraviti v koš za perilo!« Poskusite tako: »Koliko sekund misliš, da bi potreboval, da zmečeš vsa oblačila v koš? 20? Oh dragi, mislim, da ne. To je čisto preveč dela, da bi ga opravil v 20-ih sekundah. Ok, splača se poskusiti. Pripravljen, pozor, zdaj! … Marička, ti si to naredil v 10-ih sekundah! Premagal si uro!«

Namesto, da rečete: »Pojdi takoj v avto! Ne mislim ti reči še enkrat!«
Poskusite: »Skušajva skakati od vrat do avta, to ne bo lahko!«

Namesto: »Če se ne boš takoj oblekel v pižamo, ti ne bom prebral zgodbice za lahko noč!« Poskusite: »Ali misliš, da se lahko oblečeš v pižamo z zaprtimi očmi?«

Tako porabite veliko manj energije, če uporabite malo igrivosti, kot pa, če sitnarite in se ukvarjate z odporom, ki ga dobite z direktnimi ukazi.

Orodje številka 2 – Ponudite izbiro

Drugo orodje za uspešno sodelovanje je, da ukaze zamenjate oziroma nadomestite z izbiro.

Namesto da: »Pojdi takoj v avto!«
Poskusite: »Bi rad na pot vzel igračo ali prigrizek?«, »Bi rad šel do avta z velikanskimi koraki ali bi poskakoval do avta?«

Namesto: »Če ti bomo moral še enkrat reči, da pojdi v banjo, …«
Poskusite: »Bi se rad kopal z ladjami ali mehurčki?«. »Bi rad skočil v banjo kot zajček ali bi se red plazil kot rakec?«

Namesto: »Začni delati nalogo! Nič več izgovorov!«
Poskusite: »Bi ti bilo lažje narediti nalogo takoj in imaš potem mir ali bi imel rajši prej malico?«. »Bi rad delal nalogo v kuhinji, medtem, ko jaz kuham ali bi jo rajši delal v sobi, kjer imaš mir?«

Eden izmed staršev je bil zelo uspešen s predlogom: »Bi rada delala nalogo na mizi ali pod mizo?« ( verjetno lahko uganete, kaj je hči izbrala).
Z vsako tako izjavo sporočate otroku: »Vidim te kot osebo, ki se lahko sama odloča.« In vsakič, ko otrok naredi izbiro, se odloči sam, dobi neprecenljivo lekcijo, ki mu bo pomagala pri večjih odločitvah, ki jih bo moral sprejemati v življenju. Ko jim dajete izbiro, je pomembno, da sta obe možnosti prijetni.

Orodje številka 3 – Opišite, kaj vidite

Včasih posamezna beseda ni dovolj, zato jih boste morali nekaj strniti skupaj. Če se lahko omejite na preprost opis, brez dodajanja razdražljivih ukazov ali obtožb, potem bo lahko otrok bolj pripravljen na sodelovanje oziroma pomoč.

Namesto: »Ne kar oditi in pustiti jakne na tleh. Ne bom je pobiral za teboj!«
Opišite: »Vidim jakno na tleh.«

Namesto: »Delaš velik nered. Pospravi to ali pa gredo barve proč!«
Opišite: »Vidim, da barva kaplja.«

Namesto: »Pridi nazaj sem, na pol si nag!«
Opišite: »Vidim otroka, ki je že skoraj oblečen v pižamo. Na sebi ima že majico in kmalu … še hlače!«

ZELO POMEMBNO: Cenite napredek, preden naštevate, kaj vse je še za narediti.

Kot ste lahko videli pri zadnjem primeru, ko opisujete, kar vidite, pomaga opisati pozitivno namesto fokusiranja na negativno. Opišite napredek, ki ga vidite, preden začnete naštevati kaj vse je še za narediti.

Namesto: »Vidim, da še nisi do konca pospravil!«
Lahko rečete: »Vidim, da si že skoraj pospravil vse avte in kocke! Samo še en tovornjak in nekaj cestnih kock je ostalo.«

Ana Bešter Bertoncelj

Ana Bešter Bertoncelj

Sem magistra sociologije, ki sem že v svoji magistrski nalogi z naslovom »Povezanost med otrokovo navezanostjo na mater in njegovim socialnim razvojem«, raziskovala odnose in navezanost. Svoje znanje o odnosih sem nadgradila na Fakulteti za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda v Ljubljani, kasneje pa sem se dodatno izobraževala iz transakcijske analize in dosegla naziv TAP (Transactional Analyst – Psychotherapist).

Ker me še posebej zanimajo partnerski odnosi, sem tudi Imago terapevtka. Od leta 2006 delam v svoji zasebni praksi s posamezniki, pari in starši. Vodim predavanja in delavnice, zadnje časa pa se vse bolj posvečam vzgoji in delu z mamicami.

Sem avtorica knjige za osebno rast Otrok v meni in otroške knjigice Torta velikanka. Že več let sem kolumnistka v reviji Lady.

Najdete me na FB strani Ljubeča mama.
Ana Bešter Bertoncelj
Ocena:
[Skupaj: 1 povprečno: 5]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor