Zakaj otroci preizkušajo meje in kaj starši ponavadi delamo in ne deluje?
Ta prispevek je del projekta Odgovorno starševstvo.Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo
Obnašanje, ko otroci preizkušajo oziroma potiskajo naše meje, lahko zmede še najbolj razumevajočega starša ali skrbnika. Zakaj bi naš prisrčen otrok vrgel v nas igračo, čeprav smo ga ravnokar prosili, naj tega ne stori in nas za nameček še dodatno užali? Je mogoče zloben? Ima mogoče povečano potrebo, da trenira metanje stvari? Mogoče nas samo sovraži?
Otroci imajo velikokrat nenavadne načine izražanja njihovih potreb, čustev in občutkov, ki so zanje neprijetni, saj jim primanjkuje impulzivnega nadzora. Zato so njihove čustvene reakcije tako intenzivne, otrok pa je lahko občutljiv in čustven. Če vam je v tolažbo, tudi otrokom tako obnašanje ni smiselno. Vendar razlaga je preprosta. Njihovi možgani še niso dovolj integrirani in med različnimi deli še ni dovolj povezav, da bi lahko en del možganov, ki zmore regulacijo čustev, vodil tisti del možganov, ki impulzivno reagira. Z drugimi besedami, vaš otrok je verjetno razumel, da niste hoteli, da bi udaril vas, njegove prijatelje, sorojence ali hišne ljubljenčke, razumel bo, da ne želite, da vrže hrano ali zlije vodo po tleh, da kriči, vpije in vas zmerja, da ste neumni, … ampak njegovi impulzi so premočni, zato reagira drugače. On se samoregulacije še uči. In še nekaj časa je ne bo zmogel. Marsikateri odrasli tega še vedno ne zmore.
Za vedno si zapomniti, da nikoli, resnično nikoli ne smete jemati osebno njihovega preizkušanja vaših mej. Naši otroci nas ljubijo, spoštujejo in potrebujejo veliko bolj, kot to lahko povejo in izrazijo. Pomembno je, da se tega resnično zavedate in da se sami opomnite nanje, tudi večkrat na dan, dokler jih ne ponotranjite. Spoštovati otroka pomeni razumeti njihovo stopnjo razvoja. V odnosu z njimi se moramo odzivati njihovim letom primerno, ne pa da reagiramo, kot da so naši vrstniki. Čeprav velikokrat to izgleda tako, kot da se prepirata dva otroka v peskovniku.
Kaj starši po navadi delamo in ne deluje?
Ukazi: Poberi torbo, takoj!, Pospravi police!, Ugasni tv!, Pusti brata pri miru!, Umij si roke!, Ne dotikaj se pečice!, Prekinil si, jo, takoj se opraviči!
Krivda in obtoževanje: Če bi najprej zaprl pokrov na jabolčnem soku, namesto, da si pograbil tortico, se sok ne bi polil!
Zmerjanje: Pomagaj mi pospravljati. Ti si tudi naredil ta nered. Ne bodi tako len!
Opozarjanje: Previdno, povozil te bo avto., Ne gugaj se na stolu, ker boš padel s stola., Če boš pojedel vse bombone, ti bo slabo., Pojdi dol, ker boš padel!
Sarkazem: Si pustil torbo pri prijatelju? To je pa zelo pametno.
Retorična vprašanja: Zakaj si vrgel žogo v kuhinjo, če sem ti rekla, da ne?
Predavanja: Ni lepo zagrabiti. Ti tudi ne bi hotel, da nekdo zagrabi nekaj od tebe, je tako? Potem tudi ti ne bi smel tega delati. Nihče se ne bo hotel igrati s tabo, če boš to delal. Naučiti se moraš biti bolj potrpežljiv.
Grožnje: Če ne boš pospravil igrač, ko preštejem do deset, jih bom vrgel v smeti! Če ne greš takoj v avto, te bom pustil tukaj.
Torej, kaj lahko naredimo, ko potrebujemo sodelovanje majhnega otroka? Če jim ne moremo povedati (dopovedati) kaj naj naredijo, kaj nam ostane?! O tem več v prihodnjih vsebinah.
Ker me še posebej zanimajo partnerski odnosi, sem tudi Imago terapevtka. Od leta 2006 delam v svoji zasebni praksi s posamezniki, pari in starši. Vodim predavanja in delavnice, zadnje časa pa se vse bolj posvečam vzgoji in delu z mamicami.
Sem avtorica knjige za osebno rast Otrok v meni in otroške knjigice Torta velikanka. Že več let sem kolumnistka v reviji Lady.
Najdete me na FB strani Ljubeča mama.
- Jok je razbremenitev in mehanizem za preprečevanje travme - 6. 4. 2022
- Otopelost - 11. 11. 2021
- Kako spodbuditi otroka k sodelovanju? V pomoč vam bodo ta tri orodja - 6. 3. 2021