Starši šeškajo otroke že tisočletja

Že 20 let razvojno psihologinjo Elizabeth Gershoff preganja vprašanje: Ali šeškanje kakorkoli pozitivno vpliva na otroka?

Starši šeškajo otroke že tisočletja
Foto: Bundesarchiv, Bild 183-R79742 / CC-BY-SA 3.0

»Kolikor dolgo nazaj segajo arhivi, so ljudje otroke tepli,« mi pove Gershoffova. Danes je šeškanje – udarec otroka po riti z odprto dlanjo – še vedno zelo pogosto. Raziskava leta 2015 je pokazala, da 45 odstotkov staršev iz Združenih Držav Amerike šeška otroke.

Glede na dolgo zgodovino je možno, da so starši skozi tisočletja – večina z dobrim namenom – imeli prav?

Gershoffova je zdaj še bolj prepričana v odgovor: Odmeven ne.

V nedavno objavljeni analizi v reviji o družinski psihologiji Gershoffova in profesor Andrew Grogan-Kaylor z univerze Michigan pregledata 75 študij, kjer zbereta skupno podatkov o približno 161.000 otrocih in v tem ne najdeta nobenega podatka, ki bi pokazal, da je šeškanje prispevalo k izboljšanju otrokovega vedenja.

Ne samo to, analiza je našla dokaze, da je šeškanje večkrat povezano s kasnejšimi težavnimi obdobji – na primer s povečano agresivnostjo, antisocialnim vedenjem, težavami psihološke narave v kasnejšem življenju.  Obseg učinkov na račun šeškanja je sicer majhen, omenja študija, ampak neposrednih dokazov, da je za takšno vedenje odgovorno ravno šeškanje, pa vseeno ni.

Dejstvo je, da raziskovalci ne morejo opraviti eksperimenta na temo šeškanja otrok, ker ne moremo naključno določiti nekaj otrok, ki bi se jih teplo. Možno pa je tudi, da se »slabe« otroke tepe pogosteje kot druge in so potencialno bolj agresivni in antisocialni skozi svoje življenje.

Gershoffova pa sumi, da šeškanje povzroča te škodljive posledice. Nenazadnje postavi prepričljivo tezo, da šeškanje ne prinaša prav nič dobrega. Poglejmo kratek in jedrnat pogovor.

Zakaj, po vašem mnenju, toliko staršev šeška svoje otroke? Se vam zdi da menijo, da je to zanje najboljše?

Mislim, da sta tu dva glavna razloga, zakaj ohranjamo to početje v modernih časih.

Eno je, da starši menijo, da deluje. To pa zato, ker dobijo od otroka takojšnjo reakcijo. Otrok takoj ob šeškanju zajoka.

Starš si na to misli »Aha! Razume, da sem jezen!« To je zadovoljivo za starša, zato je nagrajen z otrokovim odzivom.

Drugi razlog pa je, da so tudi njih vzgajali s pomočjo šeškanja – njihovi starši so to počeli ali pa celo njihova vera trdi, da je to pomembno – zato so odrasli v prepričanju, da je to početje popolnoma sprejemljivo.

Zakaj šeškanje dejansko ne deluje kot pripomoček staršev pri vzgoji otrok?

Lahko je v blagi obliki, a še vedno govorimo o nasilju. Nasilje pa odnos spremeni. Spremeni pojmovanje moči in otroku jasno pokaže, da lahko udariš, če imaš moč to storiti.

Tako se otroci naučijo »da bi dosegel svoje, lahko udariš« ali »si agresiven«. Ti otroci, brez dvoma, v družbi prijateljev uporabljajo silo, da dosežejo svoje.

Zdi se mi zanimivo, da v analizi primerjate efekt šeškanja in efekt resnejših zlorab na vedenje oziroma psihično stanje otrok v kasnejših obdobjih življenja. Ugotovitve so, da je faktor šeškanja 0.25 (splošno gledano je majhen) faktor resnejših zlorab pa 0.38 (zelo blizu srednje vrednosti). Kakšna je vaša interpretacija teh ugotovitev?

Kar nam povedo ti podatki, je, da se udarci ves čas dogajajo. Kot družba smatramo »ko gre za zlorabo, je to sigurno slabo«, ampak kar kažemo, pa je ponavljanje nasilja nad otroki in šeškanje seveda spada poleg zlorab, ki se ponavljajo.

Če bi šeškanje delovalo pozitivno na otroka, bi bil njegov faktor ravno obraten od faktorja zlorabe, ampak tega seveda ne vidimo.

Kako strokovnjaki sploh raziskujejo povezavo med šeškanjem in otrokovim vedenjem? Zdi se precej zapleteno.

Starše moramo vprašati, kako pogosto se teh dejanj poslužujejo. Nato ugotavljamo, kakšno je stanje otrokovega vedenja skozi pripovedovanje staršev, učiteljev ali s pomočjo opazovanja le tega. Nato uporabimo statistiko, ki nam pomaga ugotoviti, če so in kakšne so povezave med posameznimi dejavniki.

Druge študije so se posvetile spremembam v otrokovem vedenju skozi čas. Te so ugotovile, da šeškanje iz neagresivnih otrok naredi agresivne in tiste, ki so bili takšni že prej, še poslabša.

Kaj rečete ljudem, ki pravijo, da ti podatki prikazujejo le povezavo med dejavniki, ne pa vzročnosti takšnega vedenja?

Recimo, da je – v realnem svetu – šeškanje dobro za otroke, nekatere študije bi potemtakem morale to dobro prikazati v obliki pozitivnega faktorja šeškanja v korelaciji z vedenjem otrok. Le ena izmed 75 študij je vsebovala primer, kjer je šeškanje dejansko prineslo pozitiven rezultat na vedenje .

Torej, da bi bila ta trditev pravilna, da je šeškanje za otroke dobro,  bi morale obstajati povezave v to smer ampak teh ni, vse povezave med vedenjem in šeškanjem so negativne.

Toliko je otrok, ki so jih šeškali pa so kljub temu popolnoma kompetentni ljudje. Bi moral vsak starš, ki je otroka šeškal, čutiti krivdo za svoje početje? Kakšna je sporočilnost?

Bodimo realni, večina ljudi, ki so jih kdaj šeškali, je to doživela v otroštvu. In kot mi ti ljudje zelo radi povedo, jim nič ne manjka. Tudi zase menim, da sem odrasla brez težav, ne glede na to, da so me starši šeškali.

Vprašanje je: So druge stvari popravile razdor ravnovesja, ki ga povzroči šeškanje?

Mislim, da se s tem, ko nas šeškajo, ne naučimo biti dobri ljudje. Tega se naučimo od svojih staršev, ki se z nami pogovarjajo o vrednotah in morali, o deljenju z drugimi ljudmi in razmišljanju o njihovih občutkih.

Zdaj vemo, da morajo biti otroci v avtomobilih v posebnih sedežih in pripeti z varnostnim pasom. A tisti, ki smo odraščali v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja,  smo se vozili v avtomobilih brez varnostnih pasov. Menim, da so bili moji starši slabi, ker me niso privezali z varnostnim pasom? Nikakor, ker takrat nihče ni razumel, kako pomembni so pasovi za varnost otrok. Menim, da sem dober človek, ker nisem bila privezana z varnostnim pasom v avtu? Ne – menim, da sem imela srečo. Enako velja tudi glede šeškanja.

Odrasli smo v dobre ljudi kljub šeškanju in ne zaradi njega.

Če se starši naj ne bi posluževali šeškanja, kaj naj storijo namesto tega, ko se otroci res neznosno obnašajo?

Najtežje je to, da neka magična enotna disciplinska metoda, ki bi delovala na vse otroke v vseh situacijah pri vseh starostih, seveda ne obstaja. Če je cilj, da naučimo otroke lepega obnašanja, je najbolj pomembno, da jih učimo. Otrokom moramo razložiti in pokazati, zakaj njihovo vedenje ni primerno in kaj od njih pričakujemo v prihodnosti – ta del je najpomembnejši.

Brian Resnick/Vox

Ocena:
[Skupaj: 1 povprečno: 5]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor