V kotu se otrok ne bo ničesar naučil – poskusite s to metodo

Ko sem končno spoznala, da mojemu šestletniku odhod v kot ne pomeni nič, mi je postalo jasno, da moram poiskati alternativno rešitev. Ne vem, zakaj sem potrebovala toliko časa, da sem dojela, da otrok za kazen v kotu ali zaprt v svoji sobi zagotovo na razmišlja o tem, kar je naredil in da to ni dobro. Razmišlja samo o tem, kako slaba mama sem, kako sem nepravična in da ga ne razumem. Ob tem spoznanju sem našla drugo rešitev, nekaj, kar se je izkazalo za učinkovito, vsaj pri mojem otroku.

Prostor za pomirjanje

To je prostor, kamor gre otrok skupaj s staršem ali (če tako želi) sam. To NI kazen, ampak prostor, v katerem se otrok uči razvijati čustveno inteligenco in boljše vedenje. To, kar sam se jaz naučila iz svoje izkušnje z otrokom, je, da njihovi možgani preprosto ne sprejemajo in ne obdelujejo podatkov, ko so jezni ali vznemirjeni (a naši pa?). V trenutkih besa ali nervoze je otrokovo obnašanje pod nadzorom dela možganov, ki je odgovoren za razdraženost, impulzivno obnašanje, prepir. Otrok se mora najprej umiriti, da bi kontrolo prevzel drugi del možganov, odgovoren za logično razmišljanje in sklepanje. Zato bi moral prostor za umirjanje biti pomirjujoč prostor, kjer bo otrok lahko aktiviral ta drugi del možganov, da lahko sprejme tisto, kar ga skušate naučiti. Če otroka poskušate nečesa naučiti, ko je besen (pa naj bo to s kaznijo ali lepim pogovorom) – izgubljate čas.

Mar ni to nagrada za slabo vedenje?

Poglejte tako. Ko se vi razjezite na otroka ali partnerja/partnerico in imate občutek, da boste eksplodirali od besa, mar ne bi bilo najbolje, da si pred kakršnokoli reakcijo vzamete nekaj minut zase, se odmaknete in umirite? Seveda da. To vam bo omogočilo, da se odzovete kolikor toliko premišljeno in se izognete izpadom, zaradi katerih se boste potem kesali. Teh nekaj minut, ki si jih vzamete, da vdihnete, se umaknete – to je vaš prostor za pomirjanje. Je to vaša nagrada za grdo vedenje? Ni. Ali zaradi tega odmora, ki vam služi, da se umirite, postanete razvajeni in imate izpade še pogosteje? Seveda ne. Nikomur ni všeč, ko izgubi nadzor nad lastnim vedenjem. Zato se moramo vsi mi, kot tudi otroci, naučiti globoko vdihniti in se pomiriti, preden se odzovemo. Če jih začnete tega pravočasno  učiti, bo lažje tako vam kot tudi otrokom.

A se ne učijo v kotu ravno tega? Kje je razlika?

Razlika je v tem, da je v prostoru za pomirjanje starš tisto, kar mora biti – čustveni trener in podpora svojemu otroku. Namesto: “Pojdi zdaj v svojo sobo in razmisli o tem, kaj si naredil!” je starš vključen v proces učenja te lekcije o obnašanju. Pogovarjamo se o čustvih, ki jih otrok doživlja, o tem, kako se počuti in kaj ga je razjezilo in kaj je krivo, da se je neprimerno odzval. Otrok do tega zaključka sam v kotu ali zaprt v svoji sobi ne bo prišel. Tam bo dobil samo še dodatni negativni naboj energije in počutil se bo izločenega in zavrnjenega.

Zagotovim vam lahko, da otrok na ta način ne bo spoznal, da se je neprimerno obnašal in da bo naslednjič ravnal drugače. Celo če po petih minutah v kotu pride in vam ponovi, zakaj je sedel v kotu, to ne pomeni, da se je česa naučil. To, kar otrok ve, da ne sme delati, ni isto, kot če ve, kaj bi moral narediti. Tega pa se v kotu ne more naučiti.

Kakšen naj bo prostor za pomirjanje?

To je odvisno od otroka. En od mojih otrok rad riše ali lista knjige, drugi pa rad piha milne mehurčke in sestavlja kocke. Te stvari imam v škatlah in jih vzamem ven, ko pride “tisti trenutek”.

Kaj počnemo v prostoru za pomirjanje?

Ko vaš otrok naredi nekaj slabega ali ko njegova čustva podivjajo, ga takoj odpeljite v prostor za pomirjanje. Imenujte čustvo, za katerega mislite, da ga vaš otrok trenutno doživlja (recimo: “Ti si zdaj jezen, ker ne moreš dobiti bratovega kamiona?”) in se o tem pogovarjajte. “Jezen si bil na njega, zato si ga udaril. Jaz pa ti ne bom dovolila, da ga udariš, ker njega to boli. Pomagala ti bom, da se umiriš.”  Potem otroku ponudite te stvari, ki jih hranite v prostoru za pomirjanje in bodite zraven, dokler ne opazite, da njegova jeza počasi izginja. Ko se otrok umiri, se pogovarjajte o tem, kako pride do besa in jeze in kaj narediti, ko se to zgodi. Dajte mu konkreten nasvet, kaj naj naslednjič naredi, ko ne bo dobil igračke, ki jo želi, kot, na primer, da poišče drugačno zabavo ali da predlaga skupno igro. Potrebna je vaja in mnogo ponovitev, a to je delo starša – da otroka naučite, kako se spopadati s čustvi in kako jih nadzorovati.

Ko bo otrok zrasel, se bo sam naučil, da gre v svoj prostor za pomirjanje, ko se bo razjezil. Naučil se bo nadzorovati svoja čustva, vendar samo, če ima starše, ki se prav tako trudijo imeti svoja čustva pod nadzorom in so izlive besa pustili v preteklosti.

Vir: zelenaucionica