Ali strogost jamči poslušnost?

Smeh, hec, igra, razigranost in sproščenost so zaželene dejavnosti in stanja pri odnosu starša in otroka. Na žalost pa se mnogi starši bojijo, da bodo izgubili avtoriteto, če se z otrokom hecajo pri “resnih temah”, če mu njegove obveznosti in naloge predstavijo kot igro in zabavo, če so sproščeni v zahtevnih situacijah … Vendar je prav nasprotno.

Ali strogost jamči poslušnost?

Zagotovo je pri otroku treba vzpostaviti delovne navade, jasna navodila in doslednost pa so več kot pol uspeha. Če to povemo še na način, ki je otroku bolj naraven in sprejemljiv, potem lahko računamo na to, da smo resnično “opravili dobro delo”.

Negativna čustva ustvarjajo odpor

Vzpostavljanje delovnih navad je pomembna naloga tako za starše kot za otroke, resnosti te naloge pa ne bi smeli zamenjevati z načinom, s katerim jim jo predstavljamo. Kajti s strogim glasom, izrecno zahtevo, povišanim tonom in z resnim izrazom na obrazu boste pri otroku ustvarili pritisk, napetost, odpor, žalost, strah in jezo. Je to tisto, kar zares želimo?

Ko otroku predstavimo nekaj na tak način, se v njem ustvarja negativno čustvo, ker tako glas kot izraz na obrazu to jasno kažeta – otroci lahko čustva “razberejo” z našega obraza in jih “občutijo” v našem glasu. Ko ste preveč resni, strogi, ko je barva vašega glasu hladna, vam niti en otrok (niti odrasla oseba) ne bo vrnil z nasmehom in veseljem, ker ste pri njemu prebudili neko neprijetnost, nelagodje. Kako potem lahko pričakujemo, da bo otrok z veseljem sprejel tisto, kar smo mu zadali? Predstavljajte si sebe v službi, kako nekdo pristopi k vam s povišanim tonom, hladno, izrecno in pričakuje, da boste nekaj kvalitetno in hitro opravili. Kako bi se počutili? Bi z navdušenjem pristopili k nalogi? Enako je tudi pri otrocih.

Na začetku bo otrok opravljal zadano, vendar sčasoma z vse manj volje, ker negativni občutki nikogar ne morejo motivirati. In namesto da bi vzpostavili navade in bi otrok naloge opravljal, naletite na njegov odpor.

Otroci imajo radi izzive

Ko se otroku vse tisto, kar se od njega pričakuje, predstavi kot izziv in igro, ko se z obveznostmi (ki so neizogibne) povežejo dobra pozitivna čustva, je veliko več možnosti, da se bodo te navade obdržale več let.

Ste opazili, da otrokovo pozornost najprej privlečejo sproščeni ljudje, ki se zvonko smejijo, ki jih “izzivajo” z zabavnimi igrami, ugankami …? Ste opazili, da se otroci radi vključujejo v vse dejavnosti, ki jim taki ljudje predložijo in kako dobesedno tečejo, da naredijo tisto, kar se od njih zahteva. Zakaj? Zato, ker so jih motivirali pozitivni občutki, ki jih je ta oseba pri njih izzvala s svojim obnašanjem, glasom, vedrim izrazom obraza.

Bistvo je, da bo za otroka dejavnost postala izvor zadovoljstva, če jo poveže z zabavo, z občutkom veselja, s pozitivnim čustvom. In nasprotno, če se v zvezi z nečim otrok počuti slabo, se bo tako počutil vedno, ko bo moral to stvar opraviti. Nemogoče je kogarkoli motivirati, da nekaj opravi, če ga to asocira na slabo izkušnjo in slab občutek, najsi bo to pospravljanje igračk, pripravljanje mize, oblačenje, pranje zobkov, učenje …

Igrajte se, uporabljajte domišljijo, igrajte vloge!

Zato se ne bojte, da boste izgubili avtoriteto, če se boste hecali z otrokom, če mu berete nalogo iz matematike, kot da je skrivnostna uganka, če govorite kot čarovnik Merlin, medtem ko mu kažete, kako naj pripravi mizo ali kam naj pospravi igračke. “Potresite” mu malo “čarobnega prahu” na glavo in igrajte, da je dobil super moč, ki mu omogoča, da lahko sobo pospravi najlepše na svetu. Imejte domišljijo, sprostite se, igrajte vloge, pojte, zabavajte se. Preizkušajte razne načine. Kar ne deluje, opustite, tisto, čemur se otrok veseli, pa uporabljajte.

Ko je kakšna naloga za otroka pretežka ali gradivo preobsežno, ga ne “spodbujajte” z besedami: “Daj, potrudi se malo več, poskusi sam to rešiti …” To mu ne bo pomagalo, prej mu bo vzelo pogum, ker se mora sam soočiti z nečim, kar je njemu tako velikooo! Veliko bolj koristno bi bilo, če bi zavihali rokave (dobesedno) in rekli: “Daj, da pogledam, kaj te to muči”. Poleg tega, da bo imel občutek, da ni sam pred nerešljivo nalogo, ga bo že samo ta vaša poteza pripravila, da tudi sam “zaviha” rokave. Tukaj je poudarek na občutku razbremenitve pred nalogo, ker takoj, ko napetost popusti, naloga ne bo več izgledala nerešljiva.

Ko se otrok uči nekih novih pojmov, poskusite skozi igro asociacij narediti povezavo s tem novim pojmom, da bi so to otrok lažje zapomnil. Če se še naprej bojite, da ne bo razumel, da je to, kar počne, pomembno, ha poglejte v oči in mu recite: “Zdaj počnemo resne stvari in pomembno je, da to naredimo na pravi način. To so pravila, ki jih je treba spoštovati in jaz od tebe to pričakujem, ker vem, da zmoreš.”

Tako vi kot otrok se morata počutiti dobro

Obstajajo tudi starši, ki so že po naravi sproščeni in ki se tak “veseli” pristop njihovim otrokom ne bo zdel zanimiv in jih ne bo motiviral. Taki otroci potrebujejo “resnost”, jasno strukturo, pravila, meje. In to morate upoštevati!

Zato neprestano opozarjam in govorim o tem, da je treba otroka spremljati, spremljati njegove potrebe in spoštovati razlike. Starš je tisti, ki mora opaziti, kaj je njegovemu otroku všeč, čemu se veseli in kaj pri njemu povzroča odpor in da način, kako otroku predstavlja njegove naloge in obveznosti, prilagodi temu.Pri tem spremljajte tudi sebe in kaj vam prija in do kam lahko pri tem greste. Ničesar ne počnite za vsako ceno, ker se tudi vi v svoji starševski vlogi morate počutiti dobro.  Lahko se z otrokom tudi “dogovorite” in rečete: “Zdaj bomo sobo pospravili na zabaven način, potem pa se bomo resno ukvarjali z domačimi nalogami.”
Tako otrok kot vi morate biti v pozitivnem stanju, karkoli že počneta. Tedaj bodo obema tudi tiste “resne” aktivnosti predstavljale vir zadovoljstva.

Dragana Aleksić, Family coach/aleksicdragana

Ocena:
[Skupaj: 6 povprečno: 4.7]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor