Pretirana skrb – otroke bi morali pustiti odrasti

Starši, ki pretirano skrbijo za svoje otroke, na to ne bi smeli biti ponosni. Enačenje ljubezni s skrbjo in zaskrbljenostjo je zelo nevarno, ker tako otrokom psihološko prepoveste odrasti.

Pretirana skrb - otroke bi morali pustiti odrasti

Prvih nekaj let po rojstvu je otrok povsem nemočen, tako da ga mati obkroža s svojo skrbjo in pozornostjo. S predpostavljanjem, kaj je z otrokom, ki še ne zna govoriti – “z branjem misli” -ji uspeva zadovoljiti njegove potrebe in spodbujati razvoj. Mama in mali otrok sta v simbiozi, ker mati deluje, kot da je otrok del nje. Ko pa otrok začne odraščati, razumeti svet, ta simbioza počasi popušča, da bi prišlo do končnega cilja – odraščanja otroka. En od načinov nezavednega sabotiranja odraščanja je, da še naprej nadaljujejo s skrbjo za otroka ali odraslo osebo, ko to ni več potrebno.

Vsekakor morajo starši skrbeti za otroke, ko otroci še niso sposobni sami skrbeti zase. Cilj vsakega starša je pripraviti otroka za samostojno življenje v človeški družbi, tako da ga mora postopoma učiti, kako skrbeti sam zase. Ko pa nekdo postane sposoben skrbeti zase, je odrasel, ker je lahko samostojen. To nekateri starši doživljajo, kot da jih otroci ne potrebujejo več. In namesto da prenehajo skrbeti za odraslega otroka, ki dobro skrbi zase, in da ga imajo radi brez skrbi in zaskrbljenosti, še naprej izražajo zaskrbljenost za svojega odraslega otroka. Celo takrat, ko je v dvajsetih, tridesetih in celo štiridesetih letih. Matere govorijo: dokler sem jaz živa, boš ti moj otrok. In zato, na primer, “ne more” zaspati, vse dokler je njena tridesetletna hčerka, ki je v soboto zvečer šla na zabavo, ne pokliče po telefonu, da je varno prispela domov, pa čeprav ob treh zjutraj.

Če se hčerka ni naučila skrbeti zase, je nobena materinska skrb ne bo zaščitila od kakršnih koli težav. Njena skrb nima pozitivne funkcije, razen da potrdi odnos ljubezni. Mati verjame: če ne bi skrbela, bi bila ravnodušna, to pa je negacija ljubezni in dokaz, da sem slaba mati.

Ne samo da ni pozitivno, ampak je izenačevanje ljubezni s skrbjo in zaskrbljenostjo zelo negativno. Tako starši otrokom psihološko prepovejo odrasti. Neprestano sporočajo, da so oni tisti, ki so odgovorni za svoje odrasle otroke in da so otroci tisti, ki so neodgovorni. Po nepotrebnem zaskrbljeni starši neprestano pošiljajo dve strupeni psihološki sporočili. Prvo je, da je njihov otrok nesposoben, drugo pa, da je ta svet zelo nevaren. Čeprav nekateri “otroci” prepoznajo negativnost takih sporočil, tako da zelo burno protestirajo, jih večina v večji ali manjši meri sprejema.  Ko pa jih sprejme, pride so sindroma prezaščitenega otroka, katerega glavni lastnosti sta pasivnost zaradi prepričanosti v lastno nesposobnost in strah pred zunanjim svetom. In zato starši, ki pretirano skrbijo, na to ne bi smeli biti ponosni.

Politika

Ocena:
[Skupaj: 15 povprečno: 4.7]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor