Zakaj kaznovanje otrok ni smiselno?

Odgovorno starševstvoTa prispevek je del projekta Odgovorno starševstvo.

Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo

Zakaj kaznovanje otrok ni smiselno?

Kazen je osredotočena na vedenje, namesto na potrebo, ki se skriva za vedenjem. Največkrat se za nezaželenim vedenjem skriva izguba stika in občutek ne-varnosti. Če starš tega ne zmore videti in te temeljne potrebe zadovoljiti (kar kaznovanje dejansko onemogoča), otrok razvije še nekatera prepričanja o sebi, drugih in svetu (nisem vreden, nisem ljubljen, nisem vreden, da obstajam, nisem pomemben, nisem viden, nisem slišan, svet ni varen zame, moram biti drugačen, da bom sprejet/dovolj dober, nisem razumljen, … Če naslavljate simptom (v tem primeru nezaželeno vedenje), vzroka nikoli ne boste razrešili.

Velikokrat kazen otroku sporoča, da je »ON NAROBE«. Otrok lahko spremeni vedenje, ne more pa spremeniti sebe, kot osebo. Zato namesto, da bi začel spreminjati svoja nezaželena vedenja, ostaja nemočen in z občutkom, da je on narobe.

Tako kot starši ravnajo z otrokom, bo on sam ravnal s seboj, ko bo odrasel. Prvi način učenja je modeliranje. Kar vidim, ponovim. Drugi pa je internalizacija. Ponotranjim vedenje, kako ravnajo z menoj in potem sam ravnam tako do sebe. V obeh primerih otrok, ko odraste, sebe za »napake« kaznuje. Tudi če odrasel človek sam sebe ne tepe več, pa se »tepe«, kadar kaj naredi »narobe« z občutkom krivde ali sramu. Na ta način ponavlja svojo lastno zgodbo.

Če odrasli človek čuti krivdo in sram, misli, da je on narobe. Tega ne more popraviti. Če bi znal sam sebe potolažiti, si omogočiti, da odloži tenzije, ki ga ovirajo, da dobro razmisli o tem, kaj dela, bi potem lahko aktiviral svoj prefrontalni korteks (ki mu omogoča razmišljanje) in bi lahko našel kreativne in uporabne rešitve. Kaznovanje ne omogoča integracije! Vendar temelji na strahu, krivdi in sramu. To pa avtomatično blokira mišljenje in aktivacijo prefrontalnega korteksa.

Največkrat je pri vedenjih, ki jih starši označujemo kot nezaželena in jih je treba »popravljati« in otroka »kaznovati« spodaj strah. Namesto, da bi otroku pomagali, da odloži svoj strah, ki nam ga sporoča, pa mu s kaznovanje dodamo še eno plast zanj težkih občutkov. To je lahko krivda ali sram.

Če otroku omogočimo (brez da ga kaznujemo, nadiramo, tepemo, …), da odloži svojo napetost, kar mu omogoča, da spet lahko začne uporabljati prefrontalni korteks, bo otrok največkrat sam vedel, kaj je naredil »narobe«. Čutil bo tudi krivdo (ki je posledica njegovega ravnanja, ne pa tega, da je z njim nekaj narobe) in pogosto tudi empatijo do tistega, ki mu je s svojim vedenje, npr. škodoval. Vendar starši s svojim kaznovanjem in lastnim neprimernim vedenjem največkrat nimamo izkušanje, v katero smer lahko pelje naš drugačen odziv.

Kazen (sploh v obliki fizične kazni, ignoriranja in verbalnega kaznovanja) ruši stik med otrokom in staršem. Namesto povezanosti, sta otrok in starš le še bolj nepovezana. Nepovezanost pa je eden od glavnih razlogov za otrokova nezaželena vedenja.

Kazen ne omogoča samoregulacije. Ne omogoča odložitev čustvenih stisk. Otrok mora svoje čustva in občutke, ki so dani situaciji zatreti, potlačiti, jih skriti. Nekateri otroci čustva in občutke čutijo, ampak se jih naučijo skriti (imajo prepoved na izražanje čustev in občutkov). Drugi pa sčasoma teh čustev in občutkov niti ne čutijo več – otopijo (dobijo prepoved na čutenje in občutenje). Iz tega izhaja ogromno psihosomatskih težav. Lahko pa je to tudi eden od vzrokov za psihične motnje in bolezni. Veliko teh vsebin začne spet prihajati na dan v partnerskih odnosih, ker bližina zbudi stare rane. Kar se ne zbudi v tem odnosu, pa bo zagotovo prišlo ven ob otroku, saj je to eden najbolj intenzivnih odnosov, ki zahteva bližino. Bližina pa ponovno stimulira vse lepo in vse, kar je bilo težko v vaših bližnjih odnosih, ko ste vi bili otrok.

Kazen je zunanji razlog za spremembo. Cilj vzgoje pa bi moral biti, da otroka naučimo samoregulacije, integracije in samomotivacije.

Večinoma starši, ki uporabljajo kazen, začnejo o njenem vplivu resno razmišljati, ko starejši otrok z enakim vedenjem, enakim tonom in enako grobo začne to vedenje uporabljati na mlajšem otroku. Še en primer modeliranja.

Vsak otrok, ki je kaznovan, je žrtev. Žrtev pa ima, ko odraste, tri možnosti. Lahko nadaljuje vlogo Žrtve (temelji na občutku nemoči in strahu, lahko je zadaj tudi sram), lahko iz žrtve preide v Preganjalca (kar je starš za njega – tudi v tej vlogi je globoko zadaj skrit strah, vendar pa ta vloga prevzema strategijo napada) ali pa postane Reševalec (kar temelji na neustreznih občutkih krivde). Vse vloge so patološke in vodijo v igranje najrazličnejših iger, ki jih poganja nezavedna dinamika. Velik del psihoterapevtke smeri Transakcijska analiza se ukvarja prav s tem, kako pomagati posamezniku, da prekine igranje teh iger, da izstopi iz svoje vloge in postane Odrasli ter spremeni svoj patološki življenjski scenarij. (*Karpmanov dramski trikotnik – Transakcijska analiza)

Otrok potrebuje izkušnjo, da kadar naredi kaj »narobe«, da bo starš tam zanj. Ne tako, da mu vse dovoli, ampak da mu pomaga iti čez težke izkušnje in da otrok zgradi ustrezne načine za spopadanje s težavami. Če bo starš uspel zgraditi tak odnos z otrokom, ko bo majhen, bo otrok tudi v puberteti veliko bolj verjetno staršu zaupal svoje težave, kot pa da bo težke situacije reševal sam. Alkohol, cigarete, najedanje s hrano, bulimija, anoreksija, … so destruktivni načini za spopadanje s težavami, omogočajo pa otopitev čustev in občutkov (točno to, o čemer sem pisala zgoraj).

Kazen onemogoča učenje. Ko otroka kaznujemo, namesto da bi mu omogočili, da takrat, ko iztirja (in se posledično neprimerno obnaša), da se z nami najprej poveže, kar mu omogoči, da odloži čustveno breme in posledično spet lahko aktivira svoj prefrontalni korteks, kar mi omogoča, da sam razmisli o tem, kaj se dogaja in da sam najde rešitev. Kaznovanje torej temelji na strahu, namesto da bi otroku izkušanja omogočila, da lahko sam razmišlja in gradi nove nevronske povezave, ki direktno gradijo otrokovo inteligenco.
Naša naloga je, da otroke naučimo, kako lastna čustva samoregulirati. Zaradi še nerazvitega prefrontalnega korteksa (ki se razvija vse do 25. leta), je naša naloga precej težka, naporna in dolgotrajna.

Odlične knjige za bolj celostno razumevanje možganov in pomena vzgoje so Celostni razvoj otroških možganov in Vzgoja brez drame (Daniel J. Siegel in Tina P. Bryson). Toplo priporočam!

Ana Bešter Bertoncelj

Ana Bešter Bertoncelj

Sem magistra sociologije, ki sem že v svoji magistrski nalogi z naslovom »Povezanost med otrokovo navezanostjo na mater in njegovim socialnim razvojem«, raziskovala odnose in navezanost. Svoje znanje o odnosih sem nadgradila na Fakulteti za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda v Ljubljani, kasneje pa sem se dodatno izobraževala iz transakcijske analize in dosegla naziv TAP (Transactional Analyst – Psychotherapist).

Ker me še posebej zanimajo partnerski odnosi, sem tudi Imago terapevtka. Od leta 2006 delam v svoji zasebni praksi s posamezniki, pari in starši. Vodim predavanja in delavnice, zadnje časa pa se vse bolj posvečam vzgoji in delu z mamicami.

Sem avtorica knjige za osebno rast Otrok v meni in otroške knjigice Torta velikanka. Že več let sem kolumnistka v reviji Lady.

Najdete me na FB strani Ljubeča mama.
Ana Bešter Bertoncelj
Ocena:
[Skupaj: 1 povprečno: 5]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor