V vrtcu je priden otrok, doma pa nemogoč!

V vrtcu je priden otrok, doma pa nemogoč!

Izpoved mamice: »Doma imam skoraj 3-letno punčko. Vsak dan imamo “problem”, ko pride iz vrtca. V vrtcu nobenih težav, doma pa pravo nasprotje. Opažam, da se vsak dan ponovi enak vzorec. Na poti domov vedno “najde” razlog, da ima močan čustven izbruh v obliki histeričnega joka (včasih je narobe, če odpreš vrata od avtomobila, spet drugič, če ji pomagaš sleči bundo, ali pa jo samo “grdo” pogledaš. VEDNO najde “razlog”, da se “spuca”. Ko to mine, je “spet normalna”, kot da ne bi bilo nič. Po navadi, če lahko, jo poslušam. Je pa naporno. Kaj se dogaja?«

Starši imamo pogosto težave, ko otrok pride iz vrtca. Tam je »priden«, »sodeluje«, »posluša«, doma pa je slika popolnoma drugačna. Kaj se res dogaja?

Mamica zgoraj je že sama lepo opisala to, kar se dogaja z otrokom, a prav tega procesa, ki ga hči »uporablja«, večina staršev ne razume najbolje. Otrok ima prirojeno sposobnost, da sam odloži svoje čustveno breme. In vedno NAJDE razlog (zanj je to uvod), da to lahko stori.

Ob sebi potrebuje nekoga, ki mu je zmožen postaviti mejo in potem ljubeče poslušati. Vse ostalo bo otrok naredil sam. Če se sčasoma izbruhi ne nehajo, je možno, da otrok dela na “preboju”. Težava je, ker starši tega procesa ne poznajo, ker ga mnogi blokirajo in prekinjajo in ker mislijo, da delajo nekaj narobe.

Dodatna težava je, ker se ponovno stimulirajo stare nepredelane zgodbe starša ob izbruhu otroka. Ampak <strong>bravo mami za odlično opazovanje in spontano odzivanje</strong>!

Vsak otrok se rodi s čvrstim čustvenim obnovitvenim procesom. Ko je čustveno razburjen in ne more več razmišljati, skuša takoj »popraviti« nastalo situacijo. Če se približaš in ga poslušaš, bo začel jokati močneje ali bo imel čustven izbruh. Ali pa si bo »ustvaril« situacijo, kjer se bo močno smejal.

Ti čustveni odzivi so vitalnega pomena. Glasen smeh, močan jok ali čustven izbruh bodo pomagali otroku, da umiri svoj um, da bo lahko spet sprejemal tvojo skrb in ljubečo pozornost. Prav tako mu to omogoča, da lahko razmišlja, se uči in spet sodeluje.

Ko otrok joka, ima čustven izbruh ali se smeje dovolj dolgo in močno, lahko sprosti napetost, ki je zajela njegov limbični sistem. Na ta način razpleta povezave, ki trenutno ne morejo delovati. Koristilo mu bo, če pridete bližje, mu omogočite, da je varen in omogočite njegovemu umu čas, ki ga potrebuje, da odloži velika čustva in spet vsrka vašo ljubečo skrb.

A ne se ustrašit. Včasih en konkreten joka ali en konkreten smeh, ni dovolj za to, da bi otrok spremenil nekatera svoja vedenja. Smeh in jok lahko pomenita začasno sprostitev napetosti, ampak napetost se spet vrne in vzorec vedenja se spet ponovi. To se zgodi, ko je tvoj otrok ujet v bolečino, ki ima globje korenine, in potrebuje nekoliko daljši proces celjenja. Govorim o t. i. otrokovem čustvenem »preboju«, na katerem pa bolj poglobljeno delamo v mojem spletnem članstvu Ljubeča mama.

Ana Bešter Bertoncelj

Ana Bešter Bertoncelj

Sem magistra sociologije, ki sem že v svoji magistrski nalogi z naslovom »Povezanost med otrokovo navezanostjo na mater in njegovim socialnim razvojem«, raziskovala odnose in navezanost. Svoje znanje o odnosih sem nadgradila na Fakulteti za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda v Ljubljani, kasneje pa sem se dodatno izobraževala iz transakcijske analize in dosegla naziv TAP (Transactional Analyst – Psychotherapist).

Ker me še posebej zanimajo partnerski odnosi, sem tudi Imago terapevtka. Od leta 2006 delam v svoji zasebni praksi s posamezniki, pari in starši. Vodim predavanja in delavnice, zadnje časa pa se vse bolj posvečam vzgoji in delu z mamicami.

Sem avtorica knjige za osebno rast Otrok v meni in otroške knjigice Torta velikanka. Že več let sem kolumnistka v reviji Lady.

Najdete me na FB strani Ljubeča mama.
Ana Bešter Bertoncelj
Ocena:
[Skupaj: 1 povprečno: 5]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor