Zakaj otroci manipulirajo s starši?

Če je otrok že razvajen, starš pa popustljiv, mora starš najprej spremeniti svojo notranjo logiko, ki je njegova “šibka točka”, zaradi katere popušča otroku. Če tega ne naredi, nasveti ne pomagajo, saj jih ne bo dosledno izvajal.

Zakaj otroci manipulirajo s starši?

Ko ima otrok neko nezadovoljeno potrebo, se bo počutil neprijetno in bo jokal. Jok je signal, ki poziva starše, da to potrebo zadovoljijo. Zato vsi majhni otroci doživljajo starše, prvenstveno mame, kot osebe, ki takrat, ko je otrokom neprijetno, naredijo nekaj, da jim bo prijetno.

Jaz sem moje želje

V drugem letu življenja ima otrok poleg potreb tudi želje. Razlika med potrebo in željo je ogromna: če potreba dolgo časa ni zadovoljena, je ogroženo preživetje, če pa ni zadovoljena želja, je otroku samo neprijetno. Vendar otrok ne pozna te razlike.

Otrok ne razlikuje sebe od svojih želja. To je še dodatni problem. Ko starš zavrne otrokovo željo, to otrok razume, kot da je  starš zavrnil njega. Otroku pri dveh ali treh letih pa je najpomembnejša stvar na svetu, da ga mama ima rada. Zaradi tega vsi otroci, ko jim starši postavijo meje ali ko starš ne izpolni kakšne njihove želje, reagirajo tako, kot da se je zgodila katastrofa. Zato morajo starši otroku poleg tega, da mu zavrnejo željo, tudi jasno pokazati svojo ljubezen. Tako bo otrok občutil, da je sprejet in ljubljen.

Konflikt med biološkim in socialnim

Naloga starša je pripraviti otroka na samostojno življenje v človeški družbi. Da bi ta cilj dosegli, mora starš otroku  “postavljati meje”. To pomeni, da starši ne izpolnijo vseh otrokovih želja in da mu ne dovolijo določenega obnašanja. To starši morajo storiti, ker morajo otroka socializirati in pripraviti na življenje v družbi. To pa pomeni konflikt: konflikt med željo otroka in voljo staršev. V bistvu gre za navzkrižje biološkega in socialnega. V tem konfliktu mora starš pokazati, da je močnejši. Tako se otrok mora podrediti in razumeti, da je odrasli tisti, ki postavlja pravila in pozna pasti tega sveta.

Sprva se bo otrok počutil zavrnjenega, ker bo verjel, da je neizpolnjevanje njegovih želja negacija ljubezni, kasneje pa bo spoznal, da mu starš ne izpoljnjuje želja ravno zato, ker ga ima rad. Zaradi številnih pozitivnih posledic je spoznanje, da gresta konflikt in ljubezen skupaj, zelo pomemben trenutek v razvoju otroka. Do tega bo najlažje prišlo, če starši z ene strani otroku jasno pokažejo ljubezen, z druge pa ga disciplinirajo in mu določajo jasne meje.

Zakaj otroci manipulirajo s starši?

Prvi manevri

Dokler se to ne bo zgodilo, se bo otrok, ki se počuti zavrnjenega, boril proti starševski volji. Trma in kljubovanje se začneta ponavljati že v otrokovem drugem letu in če mu s tem ne uspeva, bo otrokovo glavno orožje v konfliktih s starši čustveno izsiljevanje.

Manipulacija je zavestni manever, ko ima nekdo skriti cilj, čustveno izsiljevanje pa je poskus sprožanja določenih čustev pri drugi osebi, da bi jo še dodatno motivirala, da bi naredila, česar ne želi narediti. Tipični občutki, ki dodatno motivirajo žrtev čustvenega izsiljevanja, so krivda, dolžnost, strah, sočutje in podobno. Vendar že dveletni otrok lahko dojame, kateri občutki se mu v družini “splačajo”, kar pripelje do tega, da starš popusti in so otrokove želje na koncu uresničene.

Poglej, kako žalosten sem

Na primer, če otrok kaže, da je zelo žalosten in močno joka, s tem staršu sporoča, kako nesrečen je, ko mu ne izpolni želje. Otrokovo sporočilo je:” Glej, kako žalosten sem, kako me lahko gledaš tako nesrečnega, če me imaš rad?” Na ta način poskuša pri staršu sprožiti občutke sočutja in krivde. Če starš resnično dobi te občutke in popusti otroku, se bo ta naučil, da mora naslednjič in vedno tako postopati, da bo dobil tisto, kar želi. Tako lahko nastane vzorec, ki ga bosta otrok in starš ponavljala čez celotno otroštvo in bo ostal na otrokovem repertoarju, tudi ko odraste. Na enak način bo lahko poskušal izsiliti izpolnitev pomembne želje od svojega partnerja ali od svojega otroka.

Prav tako lahko otrok v konfliktu čustveno izsiljuje tako, da “zavrača” starša. Njegovo sporočilo je: “Če ti mene ne maraš, tudi jaz tebe ne.” Ker se veliko sodobnih staršev boji, da jih bo otrok prenehal imeti rad, ko to vidijo, začnejo popuščati in dovoljevati otroku.

Zakaj otroci manipulirajo s starši?
Vir: www.tOrange,biz

Če ne gre zlepa …

Če čustveno izsiljevanje ne da rezultatov, lahko otrok postane fizično nasilen. Majhen otrok lahko to pokaže tako, da brcne, ugrizne ali opraska mamo, ker noče izpolniti njegove želje.

Zato je najbolje, da otroku določimo meje pravočasno in to je že v sredini drugega leta. Če starš tega ne naredi, bo ponavadi popuščal še vse do pubertete, ko postanejo težave večje. Sodobni vzgojni modeli, ki staršem ne dovoljujejo strogosti in kaznovanja, pripomorejo k temu, da je vse večje število staršev nemočnih in da je sindrom razvajenega otroka vse bolj prisoten in vse večji problem.

Ojačajte svoje šibke točke

Razvajeni najstnik bo svojo inteligenco in svoje zaključke dolgoletnega psihološkega proučevanja lastnih staršev uporabil, ko bo želel ureničiti neko od pomembnih želja. Obstaja nekaj tipičnih ekstremnih groženj, ki jih sporoča staršem, kaj se bo zgodilo, če mu ne bodo izpolnili želje: da se bo ubil, da bo šel od doma, da bo začel prodajati drogo, da se bo prostituiral, da bo šel živet k drugemu staršu, če sta ločena.

V vseh teh situacijah je starš v notranjem konfliktu med kratkoročnimi in dolgoročnimi posledicami. Če popusti otroku, je kratkoročno rešil situacijo, a je dolgoročno postavil vedenjski vzorec, po katerem bo otrok v vsaki naslednji situaciji uporabil enak manever. Zato staršem predlagamo, da se pri prvem poskusu manipulacije oz. čustvenega izsiljevanja soočijo z otrokom in mu jasno povedo, kaj bodo v tem primeru naredili.

Če je otrok že razvajen, starš pa popustljiv, mora najprej starš spremeniti svojo notranjo logiko, njegovo »šibko točko«, zaradi katere popušča otroku. Če tega ne naredi, nasveti ne pomagajo, saj jih ne bo dosledno izvajal. Zato je v primeru razvajenih najstnikov, ki povzročajo težave, najbolje, da se starš pogovori s kakšnim strokovnjakom za vzgojo otrok.

Dr. Zoran Milivojević

Ocena:
[Skupaj: 6 povprečno: 4]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor