Kaznovanje otroka – da ali ne?

Odgovorno starševstvoTa prispevek je del projekta Odgovorno starševstvo.

Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo

Kaznovanje otroka - da ali ne?

Vedno več se govori o tem, da je treba postavljati meje otroku. Da ga je treba disciplinirati. Verjetno se vsi strinjamo s tem, da je za otroka dobro, če mu postavimo meje. Na bolj spolzek teren pa že prihajamo, ko začnemo govoriti o tem, da mora otrok »ubogati«. Morda celo na prvo besedo. Jaz raje govorim o tem, da mora starš delati na tem, da otrok sodeluje. In to se začne že pri majhnih otrocih.

Ali to pomeni, da otrok vse lahko in da je vedno vse po njegovem? NE! Permisivna vzgoja je prav tako zanemarjanje otrokovih potreb kot preveč avtoritativna, saj otroka ne vidite zares, niti mu ne nudite izkušnje, kako ravnati z neprijetnimi občutki in čustvi ter kako jih procesirati.

Če povem drugače, otrok se mora sčasoma naučiti, kako se lahko pomiri in kako lahko gre skozi občutke, ki so zanj neprijetni. Sčasoma mora zgraditi mehanizme, ki mu bodo omogočali, da bo zares lahko začutil, kaj se dogaja v njem, vendar pa bo hkrati lahko izbiral, kako se bo na to odzval.

Starše je strah, ko majhen otrok udari njih ali bratca/sestrico, vendar se otrok šele uči ravnati z neprijetnostjo (strahom, žalostjo, jezo), ki je v njem, ko se tako obnaša. Zato želijo takšno vedenje takoj prekiniti in narediti vse, da se ne ponovi več. Seveda ne smemo dovoliti, da otrok pretepa vse naokrog, ampak takšne situacije so predvsem priložnosti za učenje otroka, kako ravnati s tem, kar se dogaja v njem, ne pa za discipliniranje.

Ravno zatrta čustva in nezmožnost ravnanja z lastnimi neprijetni občutki so lahko razlog, da se najstniki in odrasli kasneje res nasilno obnašajo. Sama zagovarjam to, da otrok potrebuje izkušnje in vodstvo staršev, ne pa discipliniranje, kritiziranje in postavljanje zahtev.

Bo otrok potem to upošteval in sodeloval? Včasih ja, velikokrat pa tudi ne. Zakaj? Ker še ne zna odložiti svoje želje in se tudi tega šele uči.

Če bo 4-letnik imel pred seboj čokolado, zagotovo ne bo dejal: »Hm … čez eno uro je kosilo. Bom vzel čokolado, jo dal v žep in jo pojedel, ko bom končal s kosilom.« Temveč jo bo hotel tukaj in sedaj. Kaj naredite? Držite svojo mejo, ki je: »Čokolado lahko poješ po kosilu.« Vendar bodite z njim v tem, da mu je hudo. Tudi če se vam to zdi brez veze ali pretirano.

Otrok ne predeluje le tega, ne ne bo dobil čokolade, temveč se uči predelovati svoje neprijetne občutke in odlagati svoje želje. Hkrati se lahko v njem odvija pravi boj, če ga imate sploh še radi, kajti otrok mora skozi izkušnje spoznati, da ga imate radi, tudi če mu rečete NE.

V otroku se torej dogaja veliko. In to je lahko zelo, zelo naporno. Starš, ki vsaj kdaj zmore narediti tako okolje za otroka, da lahko dejansko izpelje tak proces, o katerem govorim, morda biti miren, prisoten, neobremenjen z drugimi in stabilen. Nagrada pa je velika. Izkušnja otroka, da ste z njim takrat, ko mu je najbolj težko. Da ga zares vidite in slišite. To pa zagotovo najmočneje gradi vaš stik in odnos z njim.

Ana Bešter Bertoncelj

Ana Bešter Bertoncelj

Sem magistra sociologije, ki sem že v svoji magistrski nalogi z naslovom »Povezanost med otrokovo navezanostjo na mater in njegovim socialnim razvojem«, raziskovala odnose in navezanost. Svoje znanje o odnosih sem nadgradila na Fakulteti za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda v Ljubljani, kasneje pa sem se dodatno izobraževala iz transakcijske analize in dosegla naziv TAP (Transactional Analyst – Psychotherapist).

Ker me še posebej zanimajo partnerski odnosi, sem tudi Imago terapevtka. Od leta 2006 delam v svoji zasebni praksi s posamezniki, pari in starši. Vodim predavanja in delavnice, zadnje časa pa se vse bolj posvečam vzgoji in delu z mamicami.

Sem avtorica knjige za osebno rast Otrok v meni in otroške knjigice Torta velikanka. Že več let sem kolumnistka v reviji Lady.

Najdete me na FB strani Ljubeča mama.
Ana Bešter Bertoncelj
Ocena:
[Skupaj: 0 povprečno: 0]

Morda vas zanima tudi ...