Ali bi danes Tom Sawyer pristal na psihiatriji?
”Vedno je resnica o rodni grudi tista, ki se nam zdi neokusna.” (Mark Twain)
Se spomnite Toma Sawyerja? To je dvanajstletnik skodranih rjavih las, oblečen v cunje, precej neposlušen, ker ga teta naganja v šolo. Blago narcisoiden, hvalisavi luftar in lažnivec, ki postane pošteni borec za pravice, požrtvovalni prijatelj, privržen sorodnik in nevaren zapeljivec.
Tom je simbol vseh otrok – je vse tisto, po čem otroci hrepenijo, ko so v šoli ali doma. Njegov pustolovski duh je hranil našo željo po pravičnosti. Bil je dovolj pogumen in pameten otrok, ki se je zoperstavljal družbenim okovom, ki ne bo šel v šolo, ko mu bo v njej dolgčas in ki bo našel opravičilo za to. Tom Sawyer zna teti ukrasti krof, ko bi ga jedel, in jo zna pretentati, brez da bi bil tepen. Izgubil se bo v veliki in nevarni votlini, a bo našel izhod in tudi zakopani zaklad, bežal bo od doma, imel svojo gusarsko bando in celo uprizoril svojo lastno smrt in vse skupaj tiho opazoval s strani. Vendar pa mu velika domišljija in želja po pustolovščini nista dovoljevali, da bi vedno videl posledice svojega obnašanja. Včasih je bil zelo neodgovoren deček. Tedaj bi najpogosteje bil tepen od svoje tete, ker “otroka nikoli ne moreš udariti kar tako”.
“Tepite svoje otroke, takoj ko opazite, da postajajo podobni vam,” je pred davnimi časi rekel Duško Radović. A na kaj se to nanaša? Bi jih morali tepsti, ko sprejemajo enake (slabe) odločitve kot mi, ko niso podobni svojim staršem, ki berejo knjige, gredo v gledališče ali poslušajo pop. Ali pa je pravi čas za palico, ko postanejo tako živahni in nemirni (kot mi, ko smo bili otroci), da ne vemo, kaj z njimi narediti? Glede na to, da je fizično kaznovanje danes (skoraj) zakonsko prepovedano, kaj ostane za umirjanje otrok staršem, ki se soočajo z deseturnim delovnikom, tranzicijo, podražitvami, nervoznim šefom in netolerantni nemirnim otrokom doma?
Da bi zgodba bila poštena, poglejmo za trenutek še iz zornega kota teh “nemirnih” otrok. Gredo v šolo, ki, tako kot vsakemu otroku, ni zabavna, imajo devet predmetov že od prvega razreda naprej, kup domačih nalog, ples, karate, glasbeno šolo in neizogibno jezikovno šolo. Medtem, ko se to dogaja v vsakodnevnem svetu, se otrok srečuje s popolnoma drugačno sliko, ki jo predstavljajo mediji. Vsi smo kot majhni uživali v porednosti Denisa pokore, Georga iz džungle, se navduševali nad veščinami otrok iz filmov Sam doma in Mali vohuni, Karate kid in podobno. Del šolske literature predstavlja otroke v podobni luči, kot so Hajdci ali Tom Sawyer in Huckelberry Finn, in ti so precej drugačni od današnjih otrok.
Le kaj bi povprečni zaposleni starši storili s svojim otrokom, ki bi bežal od hiše, ne bi hodil v šolo, bi plezal po drevesih in bil član bande, se spakoval, dal mački svoja zdravila, bi se pretepal, bi bil neposlušen, ne bi želel iti v nedeljo v cerkev in zagotove ne bi bil lahko zbran toliko časa, kot traja pisanje domače naloge? Ali ne bi bilo najlažje priznati, da ne obstaja način, kako se ”boriti” s takšnim čudom? Ali ne bi bilo čudovito, če bi obstajala nekakšna čarobna paličica, ki bi pomirila tako živahnega otroka in staršema priskrbela nekaj minut tišine?
In kar je najbolj uničujoče, a na žalost dan danes povsem realno, je to, da takšna tabletka zares obstaja – imenuje se amfetamin. In ni ga psihiatra, ki bi okleval, preden ga predpiše otroku (seveda v kombinaciji s še nekaj drugimi zdravili), če bi otroka peljali v bolnišnico in potožili glede simptomov, ki so včasih veljali za zdravo nemirne otroke. A dandanes te simptome razglasijo za ADHD (Attention-Deficit Hyperactivity Disorder) in tako se otroku z ADHD obesi etiketo duševnega značaja – motnja pozornosti s hiperaktivnostjo.
Zelo pomembno je, da povemo, da realnost ni in ne sme biti obravnavana zgolj črno-belo.
Prevedli in priredili: Romy in Irena S. Trojar