Skromnost – je to dobra ali slaba lastnost?
Kakšna značajska lastnost je skromnost in ali je res tako zelo pozitivna?
Glavni pomen skromnosti se nanaša na odnos osebe do lastnih želja. Skromen je tisti, ki lahko odstopi od svojih želja in se sprijazni s tem, da česa ne bo dosegel. Skromen je tisti otrok, ki stoji pred izložbo, v kateri vidi igračko, ki mu je všeč in mirno sprejme mamin odgovor, da nima dovolj denarja, da bi mu jo kupila. Ko ga mama zaradi tega poljubi in reče “skromen mamin sonček”, ga s svojo ljubeznijo nagradi za skromnost. Glede na to je skromen tisti otrok, ki je lepo vzgojen, ki nadzira lastne želje in ne dovoli, da bi želje upravljaje z njim.
To je skladno s pomenom besede skromnost, ker po etimologu Petru Skoku beseda skromnost izhaja iz arhaičnega glagola kromiti, kar pomeni krotiti. Glede na to razlago, skromnega otroka označimo za “ukročenega”, socializiranega in discipliniranega, se pravi poslušnega.
Drugi pomen skromnosti je povezan z odnosom do drugih ljudi. Nasprotnost skromnosti sta bahavost in aroganca. Skromen je torej nekdo, ki se ne izpostavlja pred drugimi, ki se ne hvali s svojimi uspehi in dosežki, ki pusti drugim, da sami opazijo njegove kvalitete. Ko pa osebo, ki je skromna, pohvalijo drugi, ta sama diskvalificira svoj lastni uspeh, neprijetno ji je, ko jo drugi hvalijo in negira, da je uspela zato, da bo opažena in pohvaljena.
Taka vrsta skromnosti je v bistvu odsev notranjega odnosa osebe do same sebe. Ona sama o sebi misli, da ni “nič posebnega”, da je običajna, da spada med “male” ljudi. In zato je taka vrsta skromnosti povezana z izkrivljeno sliko o sebi, v kateri ljudje odpišejo obstoj ali pomen svojih resničnih kvalitet.
Skromno zavračanje tujih pohval ni nujno neposredni izraz negativne slike o sebi. Včasih se na enak način obnašajo ljudje z nasprotno izkrivljeno “napihnjeno” sliko o sebi. V tem primeru to ni izraz skromnosti, ampak izraz razvitih socialnih veščin, s katerimi preventivno nevtralizirajo zavist drugih ljudi.
Koliko je skromnost pozitivna lastnost? Vse je odvisno od konteksta, v katerem se nahaja skromna oseba. Skromnost je pozitivna, ko se oseba razvija in živi v siromašnejšem okolju – v coni preživetja. Če bi si neprestano želela dobiti tisto, česar ne more dobiti, bi neprestano bila nezadovoljna, tako da ji skromnost pomaga, da se prilagodi. Ko oseba živi v bogatem okolju – coni kvalitetnega življenja, je njena skromnost iracionalna, saj ne izkorišča ponujenih možnosti. Za mnoge je kvaliteta življenja uresničitev raznih želja, kar vodi k zadovoljstvu in sreči.
Ne vemo, kaj prinaša bodočnost, vemo pa, da se skromni lahko privadijo na boljše, neskromni pa zelo težko na pomanjkanje.