Ena na ena!

Ko je v naše življenje prišel Dan, naš najmlajši otrok, se je družinska dinamika zelo spremenila.To je neizogibno, ko pride v dom novorojenček. Prej mali otrok, zdaj kar naenkrat postane veliki bratec.

Ena na ena!

Piše: Ana Bešter Bertoncelj

Sam si tega novega »stanja« ni izbral, niti ni nujno, da mu je všeč. Kar starši lahko naredimo je, da starejšega bratca ali sestrico pripravimo na to, da se nam bo pridružil dojenček. Načinov je mnogo, najbolj ustreznega za vas, pa morate izbrati sami, saj le vi veste, kaj se dogaja v vaši družini. Midva z možem sva Davida pripravila na prihod novega člana tako, da sva ga že pred rojstvom vključevala v nekatere opravila, ki so bila povezana s prihodom dojenčka.

Ko se je Dan rodil, pa je na dan odhoda iz porodnišnice David prišel z možem, ko naju je odpeljal domov. Potem je seveda nekaj časa trajalo, da smo se vsi navadili na nov ritem življenja. Kar pa se mi zdi zelo pomembno za najin odnos s starejšim sinom Davidom, pa sta dve stvari. Prva je ta, da sem mu v trenutkih, ko mu ni bilo všeč, da ima bratca dovolila, da je to doživljal. Če sem videla, da grdo gleda, sem mu enostavno rekla, da si predstavljam, da mu je včasih najbrž težko, ker zdaj nisva več samo on in jaz. In stisnila sem ga h sebi. In pogosto je bilo to že dovolj.

To, da mamice na vsak način želimo, da se imajo bratci in sestrice radi, je sicer povsem razumljivo, vendar če jim sporočamo, da morajo imeti radi mlajše bratce ali sestrice, je v njihovem malem svetu to daleč od resnice, ker v tistem trenutku mu gre mali pač »na jetra«, ker se je »vrinil« med njega in mamico. In če dobro razmislimo, je v tem kar precej smisla. Druga stvar, ki zelo dobro vpliva na najin odnos s starejšim sinom, pa je čas »ena na ena«. To pomeni, da si sem in tja, odvisno od zmožnosti in časa, vzamem čas samo za naju. Lahko je to 10 minut, lahko pol ure ali nekaj ur. Še posebej dobro se obnese, če imava nek reden skupni ritual. Eden od takšnih ritualov pri nama z Davidom je obisk knjižnice. To je čas, ko sva sama, ko se lahko posvetim samo njemu, ko je tako, kot si želi on. Najprej sam izbere, ali bova šla peš, z avtom, avtobusom, kolesom ali skirojem. Na poti se pogovarjava o vsem mogočem. V knjižnici skupaj izbereva knjige, kakšno prelistava kar tam. Za lep zaključek druženja, pa greva še na sladoled ali tortico. In lepo nama je. Obema!

Kolumna je bila objavljena tudi v reviji Lady.

Ana Bešter Bertoncelj

Ana Bešter Bertoncelj

Sem magistra sociologije, ki sem že v svoji magistrski nalogi z naslovom »Povezanost med otrokovo navezanostjo na mater in njegovim socialnim razvojem«, raziskovala odnose in navezanost. Svoje znanje o odnosih sem nadgradila na Fakulteti za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda v Ljubljani, kasneje pa sem se dodatno izobraževala iz transakcijske analize in dosegla naziv TAP (Transactional Analyst – Psychotherapist).

Ker me še posebej zanimajo partnerski odnosi, sem tudi Imago terapevtka. Od leta 2006 delam v svoji zasebni praksi s posamezniki, pari in starši. Vodim predavanja in delavnice, zadnje časa pa se vse bolj posvečam vzgoji in delu z mamicami.

Sem avtorica knjige za osebno rast Otrok v meni in otroške knjigice Torta velikanka. Že več let sem kolumnistka v reviji Lady.

Najdete me na FB strani Ljubeča mama.
Ana Bešter Bertoncelj
Ocena:
[Skupaj: 2 povprečno: 5]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor