Telesno kaznovanje – zakaj sploh tepemo?

»Otrok ne tepi! Ne le zato, ker so udarci boleči, temveč, ker so globoko nemoralni in grdi.« (Ellen Key)
»Telesno kaznovanje okrepi dve čustvi, ki sta vzrok vsega zla na tem svetu: sovraštvo in strah. Dokler bomo udarce imenovali »vzgoja« bosta ti dve čustvi vladali ljudem« (E.K.)

Če pogledamo malo pod površino, je nenavadno, da bi lahko starš brez slabe vesti udaril ali tepel svojega otroka, torej nekoga, ki bi ga naj globoko ljubil. Seveda je notranjih, psiholoških razlogov za tepež več, čeprav zagovorniki trdijo, da gre za »vzgojo«. (Vsekakor bi bilo zanimivo slišati izgovore staršev, za katere je telesna kazen otroka samoumevna, zakaj ga ne tepejo tudi potem, ko je fizično že enako močan ali močnejši od njih?).

Da ne bomo zgolj moralizirali in obsojali staršev, bom v tem članku poskušal pokazati, da je prepričanje, da gre pri tepežu otrok za »vzgojo«, pravzaprav obrambni mehanizem racionalizacije, s katerim skušajo starši zaščititi lastno samopodobo,  ideal samega sebe kot dobrega starša.

Težava je v previsokih pričakovanjih staršev do sebe

Prepričanje, da ima tepež vzgojni namen ima svoj skriti psihološki smisel za starše. Velik del težave je v nerealnem ponotranjenem prepričanju staršev, ki predpostavlja, da dober starš nikoli ne sme »izgubiti živcev«,  kar pomeni, da nikoli ne sme delovati v odnosu do otroka pod vplivom močnih čustev. Še več, dober starš, si očitno ne bi smel dovoliti niti začutiti jeze ali besa ob otrokovem vedenju. Ta ponotranjen (družben) ideal, ki implicira previsoke zahteve do sebe, sili starša, da zanika svoja čustva, s tem pa zanika svojo(nepopolno)človeškost. Zanikanje lastne človeškosti ima paradoksalne posledice, saj pripelje do svojega nasprotja: do, bolj ali manj, brezčutnega, pogosto »nečloveškega« ravnanja z otroki. Življenjsko dejstvo je namreč, da se je nemogoče izogniti neprijetnim čustvom, kot je npr. jeza, v vseh situacijah, kjer smo v odnosu z ljudmi. Glede na posebnosti, ki jih imajo otroci, pa je to sploh naravno in pričakovano (trma, impulzivnost, netaktnost, neracionalnost, itd.).

V teh ponotranjenih prepričanjih tičijo razlogi, da presenetljivo veliko število odraslih vzgojo otrok razume na protisloven način,  tako da se njihova načela razlikujejo od dejanskosti: »Sem (načelno) proti nasilju nad otroki, ampak ena po riti ali ena okoli ušes, pa še ni nasilje, to je le del vzgoje«.

Na tak način mi je ena od mater, katerih otroci so zdaj že odrasli, v jezi napisala: »A vi mene sploh razumete? Jaz sem proti nasilju nad otroki! Noben  starš si sicer ne sme dovoliti, da bi izgubil živce in da bi ga otrok pripeljal do »plafona«.  Otroku je vendar treba pokazati, kje so meje, če pa tega besedno ne razume, pa se mu to nakaže z eno po »tazadnji«.

Evo, to je klasično prepričanje,  vzgojna norma, s katero se strinja velika večina slovenskih staršev. O sebi skušajo imeti pozitivno sliko, da niso nasilni in so proti nasilju nad otroki, kljub temu pa tolerirajo »eno por riti« ali »eno okoli ušes«,  Resnica je, da so otroci v večini primerov tepeni, ker so starša premagala močna čustva  jeze ali besa. Zdi se, da je otrok kaznovan za to, ker je uspel pri odraslem vzbuditi neprijetno čustvo jeze ali besa, saj si dober starš očitno ne sme dovoliti teh občutkov. Si pa zato lahko dovoli udarce, ki so zaviti v celofan “vzgoje”.

Z udarci zakrni (so)čustvovanje

Ta paradoksalna dejstva prinašajo težavo, saj je uganka, kako obvladati svojo jezo in bes, če se ju sploh ne smeš zavedati. Dejstvo je namreč, da je čustvena energija jeze ali besa izredno močna in če se jih ne zavedaš, te na koncu  čustva obvladajo, namesto da bi ti obvladal njih.  In impulzivna, pogosto nehotna posledica je udarec ali tepež otroka, kar pomeni, da se večina udarcev zgodi pod vplivom močnih čustev ne pa v mirnem čustvenem stanju ali pod vplivom razumske presoje.

Udarec, ki je plod zanikanja močnih neprijetnih čustev (jeze ali besa), je potemtakem reakcija v afektu in nima nobene zveze s tistim, kar imenujemo »vzgojni tepež«. Malo je namreč odraslih, ki bi zmogli toliko brezčutnosti, da bi otroka tepli zgolj na hladen, metodičen način, brez čustev in v »vzgojne namene«.

Glede na to, da starši tepejo pod vplivom močnih čustev, jeze ali besa, bi to lahko pomenilo, da vzgojni tepež pri normalnih, čustveno uravnovešenih ljudeh sploh ne obstaja. To je le posplošeni obrambni mehanizem racionalizacije  in njegova naloga je, da zaščiti (nizko) samopodobo odraslega, ki se je odločil tepsti otroka. Na ta način se starš zaščiti tudi pred občutki krivde, ker (iz “opravičljivih razlogov”) tepe svojega otroka, do katerega nekje globoko v sebi čuti močno ljubezen.

Otroci so se morali pogosto opravičiti očetu (ali materi), potem ko so bili tepeni (namesto, da bi se on opravičil njim), saj je bilo lažje prenesti odgovornost na otroka za lastno napako, kot prevzeti odgovornost zanjo. Seveda je tako ravnanje odraslih nezrelo in nepošteno do otroka, vendar je bila družbena (dvojna) morala vedno bolj ali manj blaga do odraslih, izrecno pa stroga do otrok. Ellen Key je nedvomno dobro vedela, kaj govori, ko je trdila, da »dokler se beseda udarec sploh omenja v neki družini, ne more biti pri otroku popolne iskrenosti in poštenja. Le tam, kjer se otroke nikoli ne tepe, je lahko uresničena prva zapoved, da se ne naredi bližnjemu nič takega, da bi jih prizadeli«

Glavni problem je torej v ravnanju staršev  s svojimi neprijetnimi čustvi. Žalostna posledica teh obrambnih mehanizmov, s katerimi starši ščitijo sebe in svojo samopodobo, je, da zakrni tudi velik del njihovega čustvovanja, predvsem sočutja, ki bi se naravno pojavilo, kadar povzročamo bolečino drugemu človeškemu bitju, še posebej, če to počnemo nekomu, ki ga tako močno ljubimo kot lastnega otroka.

Žal s tem, ko ne čutimo več pristnega sočutja, tudi ljubezni v polnem smislu ne čutimo več. Podobno pa tudi otrok, ki ga občasno ali redno tepemo, ne more več v polnosti čutiti naravne ljubezni do nas, kot njegovega starša (čeprav bodo odrasli otroci, ki še vedno hočejo ugoditi staršem, pogosto trdili drugače).

Njegova naravno dana brezpogojno ljubezen do staršev, ki jo čuti vsak otrok, na ta način postopoma odstopa mesto bolečemu spletu različnih neprijetnih, vendar potlačenih čustev, jezi, besu, žalosti, razočaranju, občutku izdaje, itd. Razlog za to je tudi v tem, ker je otrokom v večini prepovedano, da bi izražali jezo na svoje starše, kadar so tepeni (4. božja zapoved), zato to nujno rezultira tlačenje (represijo) čustvovanja. Žal se uresničuje žal tisto, kar je omenjala že Alice Milerjeva, da udarci »zapirajo srce«, ubijajo ljubezen. Velik naravni potencial ljubezni in globoke medsebojne naklonjenosti med starši in otroki se na ta način uničuje, zato »je za mnoge odnose med starši in otroki značilno večno pomanjkanje globoke ljubezni in naklonjenosti«(E. K.).

To kaže tudi na to, da ima samoumevnost nasilja nad otroki globoke ideološke korenine. In značilnosti vsake ideologije so, da je kontradiktorna, na nek način ambivalentna. Tako npr. velja,  da ko odrasli udari odraslega, je to vedno in v vsakem primeru nasilje, ko pa odrasli udari otroka, pa je to le »vzgoja«. Tako bo menila večina zagovornikov telesnega kaznovanja otrok in bo tako primerjavo označila za nerazumno ali celo »zblojeno«. Nobenega dvoma ne bodo dopustili o o tem, da je morda »zblojeno« opravičevanje tepeža otrok, ne pa tudi tepeža odraslih. Nobenega dvoma tudi ne bo v možnost, da v bistvu ni nobene razlike med telesnim nasiljem in telesnim kaznovanjem. Ena po riti je tako globoko del tradicionalne kulture (predsodek), da je postala del nacionalne folklore in se nihče več ne sprašuje o etični upravičenosti tega početja.

Biti jezen je človeško

Previsoko pričakovanje, ki ga sebi postavljajo mnogi starši (»Če sem dober starš, se ne smem nikoli razjeziti, nikoli izgubiti kontrole nad svojimi čustvi, nikoli pokazati svojih močnih čustev, svoje jeze, besa, itd.«) pogosto doseže svoj nasprotni učinek. Namesto da bi delovali ljubeče, starši delujejo telesno nasilno. Če otroku povemo ali drugače pokažemo, da smo jezni, ga s tem ne prizadenemo, pa če še tako tolčemo s pestjo po zidu.

Poleg tega vsi, ki smo imeli in imamo otroke, dobro vemo, kako težko je lahko kdaj z njimi, ko so majhni, še posebej okoli tretjega leta, ko so neverjetno trmasti. Takrat je njihova volja tako močna, da jih ne moremo premagati, razen fizično. Otrokova trma ima sicer svoj namen za dobro otroka, vendar ali ni naravno, da nas njegova trma včasih razjezi in to močno? Seveda je. Čustva so v redu, jeza je normalen notranji odziv na nekatere situacije v odnosu z otrokom, ni pa nujno v redu vsako ravnanje pod vplivom teh čustev.

Udariti otroka ni v redu, je škodljivo tako za otroka kot za naš odnos z njim.Uničeno zaupanje je med najhujšim posledicami udarcev.  Ellen Key je že leta 1908 pisala o tem, da če bi naredili statistiko o »izgubljenih sinovih«, bi gotovo bilo med njimi več takih, ki so jih roditelji tepli, ko so bili otroci, kot tistih, do katerih so bili nežni . Menila je, da škodljive psihične in fizične posledice tepeža na otroke niso nujno takoj vidne, temveč »brutalni ukrepi, kot so udarci, delujejo na številne procese, ki se odvijajo v duši otroka, na mračna in kompleksna dogajanja, kot tudi na občutljive občutke, ki jih ta brutalnost uničuje in zaradi tega nimajo konstruktivne vzgojne moči«. Tudi »roditelj sam, ki tepe otroka, postaja vse bolj demoraliziran in vse bolj neumen, ker ga to ne vodi k razmišljanju in ne razvija njegove inteligence in potrpljenja, temveč grobost in brutalnost«(E.K.).

Še vedno ni prav veliko staršev, ki bi se jim zdelo bolj smiselno zavestno učiti bolj zdravih, zaupljivih, ljubečih, nenasilnih odnosov in komunikacije z lastnimi otroki, kot pa krčevito braniti svoje nasilne in destruktivne metode, ki so jih nezavedno privlekli  iz svojih primarnih družin. Če drži, kot meni Millerjeva, da kritičnost do lastnih staršev lahko vzbudi strah majhnega otroka, da bo kaznovan, potem tudi drži, da tisti starši, ki zagovarjajo vzgojni tepež, v čustvenem smislu niso resnično odrasli (ker niso sposobni preseči škodljivih vzorcev iz primarnih družin).

Kritično bi morali ozavestiti svoje vzorce in nasilna ravnanja svojih staršev (ne pa jih braniti za vsako ceno) in razviti sočutje do sebe, ko so jih kot otroke starši vzgajali z nasilnimi ravnanji. Le tako bi postali bolj blagi in manj zahtevni do samih sebe. Ko bodo sprejeli svoja čustva kot del svoje človeškosti in se nehali mučiti s previsokimi pričakovanji do sebe in otroka,  bodo izboljšali odnos s svojim otrokom, ga naredili manj stresnega in bolj prijetnega. S tem bodo naredili korak do tistega, kar bi moralo biti temelj za odnos med otroki in starši: pristna človeška bližina in globoka medsebojna naklonjenost in spoštovanje. Niso čustva tista, ki nam povzročajo probleme, kot radi mislimo, probleme nam povzroča zanikanje, da jih sploh imamo.

Zvone Krušič