Pomen čustvenega in socialnega učenja pri ustvarjanju okolja brez vrstniškega nasilja
Piše Nina Mlakar Matijević
Zavedam se, da je vrstniško nasilje za marsikaterega starša, ki to bere, boleča in aktualna tema. Ne želim izgubljati besed s tem, kaj vrstniško nasilje je in kako ga prepoznati (na to temo lahko najdemo veliko različnih prispevkov). Želim pa poudariti, da ima vsak otrok pravico odraščati in šolati se v okolju brez nasilja. In kadar otrok doživlja nasilje je ta njegova pravica kršena.
Seveda je pomembno, da razlikujemo med konfliktom in vrstniškim nasiljem. Čisto vsak nesporazum, ki ga otrok doživi, grda beseda, udarec, še ni takoj vrstniško nasilje. Tako kot odrasli, se tudi otroci vsakodnevno srečujejo z različnimi konflikti in prav je, da se jih naučijo reševati sami, ker navsezadnje ne bomo vedno starši zraven, da bi jih reševali namesto njih. Reševanje konfliktov je življenjska veščina. Otroci morajo dobiti izkušnjo reševanja konfliktov, pa če je ta uspešna ali neuspešna.
Vendar pa, kadar gre za neko namerno, ponavljajoče se izključevanje, opravljanje, zafrkavanje, uničevanje lastnine, pretepanje, grožnje, itd., ne govorimo več o konfliktu, ampak o nasilju. In tukaj je dolžnost odraslih, da se primerno odzovemo in nasilje ustavimo. Močno verjamem, da vsi odrasli (starši ali strokovni delavci) opazimo to razliko.
Na žalost se pogosto vrtci in šole na nasilje ne odzovejo primerno ali pa se sploh ne odzovejo (so seveda tudi izjeme!). To pa ne pomeni, da starši ne moremo narediti nič. Kot sem napisala v prejšnjih prispevkih – ključ je v čustvenem in socialnem učenju.
Zdi se mi, da v naši družbi nasploh zelo radi kažemo s prstom, kdo je kriv in obtožujemo drug drugega, namesto, da bi pogledali, kaj lahko mi naredimo v dani situaciji. Namesto, da se obtožujemo (krivimo učitelje, ker nič ne naredijo, krivimo starša otroka, ki izvaja nasilje, krivimo otroka, ker se »ne zna obnašati«, in tako dalje), bi bilo za uspešno soočanje z vrstniškim nasiljem veliko bolje, če bi drug z drugim sodelovali. Vsak pa bi prevzel svoj del odgovornosti v situaciji, z namenom, da bo otroku bolje.
Kaj torej lahko naredite starši, če vaš otrok doživlja nasilje?
1. Pogovarjajte se s svojim otrokom in ga poslušajte. Raziskave kažejo, da starši ponavadi zadnji izvedo, da njihov otrok izvaja ali doživlja vrstniško nasilje. Vsak dan si vzemite par minut in otroka vprašajte s kom je preživel dan v šoli, kaj so počeli med odmorom, s kom je šel na kosilo. Če se bodo vaši otroci počutili varno govoriti z vami o svojih vrstnikih preden se zgodi vrstniško nasilje, potem bodo z vami bolj verjetno spregovorili tudi takrat, ko se bo nasilje zgodilo.
2. Ko vam otrok zaupa svojo izkušnjo z nasiljem, mu prisluhnite. Zahvalite se mu za njegov pogum in mu dajte sporočilo, da to kar se mu dogaja, ni ok. Pozorni bodite na svoje besede (besede kot so »Oh saj ni tako hudo; to je del odraščanja; postavi se zase; ne bodi tako občutljiv, itd.«, so besede, zaradi katerih otroci o nasilju ne spregovorijo z odraslo osebo, saj so enkrat probali in ker niso dobili primernega odziva, ne verjamejo, da jim bo odrasla oseba pomagala).
3. Pogovorite se z učiteljico oziroma probajte najti na šoli (vrtcu) eno osebo, ki vam bo prisluhnila. Ne zadovoljite se z odgovorom »otroci so pač otroci«, »vaš otrok pretirava« ali kaj podobnega.
4. Naučite otroka reči STOP ali poiskati odraslo osebo. Raziskave so pokazale, da večina otrok, ki izvaja vrstniško nasilje z njim preneha v 10 sekundah, če jim nekdo (oseba, ki doživlja ali opazovalec) z močnim, pogumnim glasom reče »Stop, to mi ni všeč.«
5. Pri otroku krepite čustvene in socialne veščine (bodite mu vzor s svojim vedenjem, pogovarjajte se z njim o njegovih in vaših čustvih, naučite ga, kako se odzvati, ko mu neko vedenje ni všeč, krepite njegovo samopodobo, poskrbite za druženje s prijatelji izven šole, da v varnem okolju krepi socialne veščine, pomagajte mu prepoznati njegove močne točke,…).
Otroci z bolj razvitimi socialnimi in čustvenimi veščinami bodo manj verjetno izpostavljeni vrstniškemu nasilju – ga doživljali ali izvajali ter se bolj verjetno odzvali nanj kot opazovalci in ga ustavili. Dobra novica je, da so čustvene in socialne veščine nekaj, kar lahko krepimo in razvijamo skozi celotno življenje, tako da dragi starši, nikoli ni prepozno, da namenite malo pozornosti tudi te vrste učenju.