Perfekcionizem, ki vodi v izčrpanost in izgubo sebe

Perfekcionizem, ki vodi v izčrpanost in izgubo sebe

Naše doživljanje samega sebe, lastne vrednosti in svojega telesa se razvija s prvimi trenutki našega življenja. Način, kako so nas starši negovali, skrbeli za nas kot otroke in se odzivali na naše potrebe in čustva, se močno zapiše v naše telo. Njihovi dotiki, pogledi, ton glasu in ritem, ter gibanje, ki ga je naše otroško telesce prejemalo, postavijo temelje za naš občutek zase in našo samopodobo. Veliko preden smo sploh zmožni razumeti pomen besed kot so: rad/a te imam, moj/a si … se izkušnje (ne)sprejetosti in (ne)ljubljenosti zapišejo v naše telo in psiho. Ta občutek zase se nato skozi leta dograjuje predvsem z izkušnjami v primarni družini in ne da bi se velikokrat sploh zavedali, nas te zgodnje izkušnje spremljajo skozi življenje ter zaznamujejo odnose v katere vstopamo. Kar pa nikakor ne pomeni, da nas za vselej determinirajo. Ko jih namreč ozavestimo, sprejmemo in ozdravimo, se tudi doživljanje nas samih in odnosov spremeni.

Na terapijah se pogosto srečujem z osebami, ki trpijo zaradi perfekcionizma in notranje prisile po doseganju idealov – na področju starševstva in/ali profesionalnem področju. In včasih se zgodi da želja po popolnosti vodi do takšnih nivojev izčrpanosti, da telo in psiha enostavno ne zmoreta več. Potem, ko so z vso svojo močjo skušali svoje življenje ohraniti pod kontrolo in z masko na obrazu skrbeti za potrebe drugih, jih na neki točki telo ustavi: z bolečino, morda boleznijo, izgorelostjo, depresijo … Ki jih obrača nazaj k sebi, k svojim pristnim potrebam, ki so bile do tedaj mesece ali leta popolnoma prezrte.

Vsak neuspeh, ki ni skladen z idealom, ki so si ga zamislili za svojo vlogo, jih lahko privede v hudo stisko (npr. občutek poraza v službi ali materinstvu – občutek neproduktivnosti in primerjanje z drugimi »popolnimi mamami, ženskami, sodelavci«), lahko odprejo otroško rano neprimernosti in ne-dovolj dobrosti. Takrat se notranji kritik oglasi z vso silo – notranji dialog postane trd, ter se prebudi občutek krivde in sramu »Grozna mami/oči/ profesionalka sem«. »Nesposoben sem.« »Mogoče nikoli ne bi smela biti mami.« »Vse sem zafrknila.« »To kar sem naredil ni nič vredno.« »Otroke sem zafrknila.« »Vsega bo konec ali pa se bo zgodilo nekaj groznega in jaz bom kriv«.

Pod vsem tem pa se pogosto skriva globok strah pred tem, da bi tudi drugi odkrili njihovo »nesposobnost« in »zlomljenost«, jih zavrnili in zapustili. Kot so bili verjetno nekoč že zavrnjeni in popolnoma spregledani v svojem bistvu in so se naučili, da so z blestenjem na nekem področju – zunanjimi dosežki ali s skrbjo za potrebe drugih ‘pridobili’ svojo vrednost, ljubezen in občutek varnosti. Kot so se naučili, da se s tem, da svoje pristne potrebe popolnoma zanikajo, zavarujejo pred grozo zapuščenosti in neljubljenosti. In te male deklice in mali fantki, ki danes še vedno živijo v telesu odraslih, zvesto nadaljujejo to delo varuha. Varuha, ki je nekoč imel pomembno vlogo in jim je služil, saj jim je pomagal preživeti v svetu odraslih, ki niso zmogli dati varnosti, danes pa jim ne služi več. Ta kruti in velikokrat nečloveški ritem s katerim nadaljujejo in iz katerega čutijo, da ne zmorejo izstopiti, jim namreč ponovno preprečuje, da bi lahko bili to kar so. Da bi sedaj, ko so odrasli in je to v njihovi moči, poskrbeli zase in za svoje potrebe saj so vredni in dragoceni že samo zato ker so.

Odnos, ki ga imamo danes do svojega telesa in sebe je res odsev zgodbe našega življenja, ki pa še ni končana. Kot umetnik, ki ustvarja neponovljiv mozaik, imamo vsak dan možnost dodati nov kamenček, drugačne barve in oblike in dopolniti zgodbo, na nov način. Kadar smo vse življenje »uporabljali le določene barve« t.j. načine delovanja v odnosih (ker so bile te edine dovoljene, varne in smo bili le s to tehniko v okolju sprejeti), nas drugačna paleta barv straši in si je še ne upamo uporabiti…ali pa čutimo, da nismo vredni, da bi si jo privoščili…Takrat potrebujemo ljubečo oporo nekoga, ki je ob nas, ko s tresočimi rokami pričnemo raziskovati nove vzorce. Kar namreč lahko resnično spremeni naše doživljanje sebe, ki se je oblikovalo V ODNOSIH je nova izkušnja sebe v odnosu. – Kjer smo morda prvič sprejeti v polnosti in kjer lahko najdemo in vzljubimo sebe ter svoje barve.

Tjaša Šuštar

Tjaša Šuštar

Sem magistrica zakonskih in družinskih študij, z zaključenim podiplomskim študijem iz izpopolnjevana iz zakonske in družinske terapije, ter porodna in poporodna doula.

Svojo terapevtsko pot sem pričela kot stažiska na Frančiškanskem družinskem ištitutu v Ljubljani, nato pa jo nadaljevala v Santiagu de Chile, kamor me je popeljala ljubezen. Tu sem sprva delala kot svetovalna delavka v šoli za socialno ogrožene otroke, nato pa sem se posvetila izključno terapevtskemu delu in spremljanju mamic in očkov v enem najbolj svetih trenutkov: pričakovanju in rojstvu novega bitjeca.

Danes v vlogi terpevtke delujem na obeh kontinentih in za Slovenijo izvajam online individualne, partnerske in družinske terapije, pa tudi delavnice in predavanja za ženske in starše (v slovenskem in španskem jeziku). Sem strokovna sodelavka inštituta Vita Bona ter ena izmed administratorjev v skupini Sočutno partnerstvo in Sočutno varstvo otrok.

Tematike, s katerimi kot terapevtka največ srečujem in so najbližje mojemu srcu so stiske, ki se ženskam prebujajo v času nosečnosti in v poporodnem obdobju, travmatična izkušnja poroda in/ali izkušnja spolne zlorabe v otroštvu ter njen vpliv na materinstvo (kar sem raziskovala tudi v svoji magistrski nalogi). Iz perinatalne psihologije in duševnega zdravja se tudi nadalje specializiram.

Želim si, da nobena ženska, ki doživlja stiske v tako ranljivem obdobju kot je nosečnost, porod in poporodno obdobje, ne bi ostala sama, temveč bi prejela oporo, ki jo potrebuje in si jo zasluži.
Tjaša Šuštar
Ocena:
[Skupaj: 2 povprečno: 5]

Morda vas zanima tudi ...

Tjaša Šuštar

Tjaša Šuštar

Sem magistrica zakonskih in družinskih študij, z zaključenim podiplomskim študijem iz izpopolnjevana iz zakonske in družinske terapije, ter porodna in poporodna doula. Svojo terapevtsko pot sem pričela kot stažiska na Frančiškanskem družinskem ištitutu v Ljubljani, nato pa jo nadaljevala v Santiagu de Chile, kamor me je popeljala ljubezen. Tu sem sprva delala kot svetovalna delavka v šoli za socialno ogrožene otroke, nato pa sem se posvetila izključno terapevtskemu delu in spremljanju mamic in očkov v enem najbolj svetih trenutkov: pričakovanju in rojstvu novega bitjeca. Danes v vlogi terpevtke delujem na obeh kontinentih in za Slovenijo izvajam online individualne, partnerske in družinske terapije, pa tudi delavnice in predavanja za ženske in starše (v slovenskem in španskem jeziku). Sem strokovna sodelavka inštituta Vita Bona ter ena izmed administratorjev v skupini Sočutno partnerstvo in Sočutno varstvo otrok. Tematike, s katerimi kot terapevtka največ srečujem in so najbližje mojemu srcu so stiske, ki se ženskam prebujajo v času nosečnosti in v poporodnem obdobju, travmatična izkušnja poroda in/ali izkušnja spolne zlorabe v otroštvu ter njen vpliv na materinstvo (kar sem raziskovala tudi v svoji magistrski nalogi). Iz perinatalne psihologije in duševnega zdravja se tudi nadalje specializiram. Želim si, da nobena ženska, ki doživlja stiske v tako ranljivem obdobju kot je nosečnost, porod in poporodno obdobje, ne bi ostala sama, temveč bi prejela oporo, ki jo potrebuje in si jo zasluži.

Dodaj odgovor