Kaj pomeni biti dober starš?

Odgovorno starševstvoTa prispevek je del projekta Odgovorno starševstvo.
Povezava do predstavitve >>> Odgovorno starševstvo
Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo

Kaj pomeni biti dober starš?

Piše Elena Kecman, univ. dipl. pedagoginja, specializantka psihoterapije – transakcijska analiza

Kaj zame pomeni biti dober starš? Ne bom govorila o osnovnih potrebah – negi otroka in prehrani. S tem se najbrž vsi strinjamo – brez tega otrok ne bi preživel in to vedno potrebuje.

Zase menim, da sem dober starš takrat ko:

Otroku pokažem, da ga imam rada, ne glede na njegovo vedenje ali dejanje. Tudi ljubezen je osnovna potreba, a sem jo vseeno posebej omenila, saj se pogosto ne zavedamo, da brez ljubezni otrok težko preživi.

Otroka ne kritiziram na osebni ravni in ga vsak dan pohvalim. Kritike dajemo le za otrokovo neprimerno vedenje ali dejanje in te niso škodljive. Lahko jih uporabimo tudi vsak dan oz. po potrebi. O tem bom še pisala bolj podrobno.

Se zavedam, kaj so moje slabe točke – kaj me bolj prizadene ali »vrže iz tira« pri otrokovem vedenju in premislim, kako se odzivati v podobnih situacijah. Vsi imamo šibke točke in dobro je, da se jih zavedamo in delamo na tem.

Skrbim za otroka pri tistem, kar je potrebno in ne izražam pretirane skrbi. Npr. ne tečem vedno za njim, nimam ga ves čas pod kontrolo, zaupam mu, da bo sam naredil tisto, za kar je dorasel glede na svojo starost.

Sem TUKAJ in ZDAJ. Takrat, ko vzamem čas za otroka, sem zares z njim. Nisem z mislimi drugje, ne počnem nečesa drugega. Ali se skupaj igrava, kuhava, pospravljava, greva ven,… je res vseeno. Pomembno je, da sem zavestno prisotna. S tem otroku pokažemo, da je za nas pomemben.
In ne pozabimo – ni pomembno le KOLIKO je skupnega časa, ampak – KAKO KAKOVOSTNO preživimo čas skupaj.

Se pogovarjam z otrokom o tistem, kar ga zanima in mu govorim o tistem, kar zanima mene. Otroci so izvrstni sogovorniki. Odgovorim na njegova vprašanja, odzivam se na njegove misli in izražena čustva. Tudi če čustev še ne more ubesediti (malčki in mlajši otroci), je dobro, da smo takrat zraven, jim damo vedeti, da smo zaznali čustvovanje in jim pokažemo, da sočustvujemo z njimi. Pri pogovoru je zelo pomembna POTRPEŽLJIVOST s strani starša, saj otroci ubesedijo svoje misli bolj počasi od odraslih.

Vzamem si čas zase in ob tem nimam občutka krivde. Takrat, ko nisem z njim, sem prav tako TUKAJ in ZDAJ – v tistem kar počnem brez otroka.

To je moj trenutni pogled kaj želim od sebe kot starša. Ni pa enega pravega odgovora. Če ste zadovoljni s tem, kakšni starši ste – SUPER, bodite še naprej takšni. Ne primerjajte se z drugimi. Če niste zadovoljni, se vprašajte, kaj želite doseči – kaj pri sebi in kaj pri otroku – v vajinem odnosu? Ali je to izvedljivo? In če je izvedljivo, kaj vas omejuje pri tem, da to dosežete? Če pa ni izvedljivo, ste si najbrž zastavili previsoke cilje

Elena Kecman

Elena Kecman

univ. dipl. pedagoginja
specializantka psihoterapije - transakcijska analiza

starševstvo, partnerstvo, odnosi v šolstvu
medosebni odnosi, komunikacija, samozavest, samopodoba

Najdete me na strani: Elena Kecman, psihoterapija in svetovanje in www.elena.si
Elena Kecman

Latest posts by Elena Kecman (see all)

Ocena:
[Skupaj: 1 povprečno: 5]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor