Končno sva dobila otroka!
Ta prispevek je del projekta Odgovorno starševstvo.Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo
Mnogo parov se zelo dolgo trudi, preden dobijo otroka. Včasih to traja na leta morda tudi desetletje dolgo; trudijo se tako po naravni kot po umetni poti. Nekateri pa otroka ne dobijo nikdar.
Pomembno se je zavedati, da s tem, ko se par odloči za otroka, ta na nek način že postane družinski član, čeprav ga dejansko še ni tu. Dlje kot to obdobje traja, večjo težo ta član dobiva. V tega še nerojenega otroka je položenih toliko upov, toliko sanj, toliko pričakovanj in starševskih projekcij.
To obdobje je za pare zelo težka preizkušnja. Po tem, ko se par odloči, da bo imel otroka, pričakuje, da bo do nosečnosti prišlo v mesecu, dveh, vsaj 3. Ko ni nič, se počasi čedalje več energije usmerja v to. Otrok počasi postane PROJEKT. Tako pomemben, da zanj nič ni pretežko, niti predrago. Tako velik, da zasede ves prostor, porabi ves čas in vse vire. Partnerja si stojita ob strani in mnogo parov gre čez pravi pekel. Pogosto se zgodi, da projekt enemu v paru (običajno je to ženska) postane pomembnejši kot drugemu. Drugi bi morda rad že odnehal, vendar ko vidi, s kakšno energijo in kako nepopustljivo gre ona čez vse, jo spremlja in podpira.
To, kako se počutita onadva, kaj doživljata, kaj razmišljata, tako kot posameznika kot kot par ni več pomembno. Pomemben je le še otrok!
Ko ta tako dolgo željen in pričakovan otrok pride … je najbolj željen otrok na svetu.
Vendar na dolgi rok to za otroka ni zdravo. Tak otrok včasih postane Princ ali Princesa, središče družine in okoli njega se vrti vse. Ali ga želijo zaščititi pred vsem hudim v življenju. Ali pa od njega pričakujejo, da bo izpolnitev vseh njihovih sanj. (Seveda pridemo do Princev in Princsek tudi na druge načine, ki niso tako redki, a o tem kdaj drugič.)
Ko taki starši pridejo k meni, imam občutek, da imajo otroka na piedestalu. Na piedestalu pa je samotno. Zelo samotno.
Starša morata začeti delati na njunem odnosu, ki se je v teh letih nekje izgubil. Pogledati morata tudi na obdobje, ko sta se tako zelo trudila z zanositvijo: podoživeti strahove, razočaranja, bolečine, občutke ne-vrednosti, samosti … vse to, kar sta takrat bolj ali manj uspešno potlačila, ker je pogosto bilo tako zelo boleče, da drugače ne bi mogla dalje. Pogosto vprašanje je: »Ali je vse to res pomembno? Odpirati stare rane? Ali se ne bi morala posvetiti temu, kar je sedaj tu?«
Že v vprašanju : »Ali res morava odpirati stare rane?« se skriva tudi odgovor. Govora je o ranah, ne o zaceljenosti. Rana pa ostane rana, dokler se ne zaceli. Četudi par o tem ne govori, je rana pogosto še vedno tam. Vidi se v obliki tabujev, tem, ki jih nikdar ne odpremo, o njih nikdar ne spregovorimo. S tem se sicer naučimo živeti, vendar ni zadovoljujoče.
Da se rana lahko začne celiti, jo je potrebno očistiti: sprati s fiziološko raztopino in očistiti z gazo. In to boli – bolj boli kot prej, ko ni bila očiščena. Vendar se jo očisti zato, da se bo lahko zacelila. Ko čistimo čustvene rane, jih začnemo čistiti tako, da si jih sploh upamo priznati. Da smo jih sposobni začutiti. Da smo se zmožni in se upamo pokazati v ranljivosti. Da smo zmožni poslušati zgodbo z druge strani. Ne zato, da bi bolelo – čeprav boli, temveč zato, da se rana očisti, da se bo lahko počasi zacelila.
In kot je pravo rano včasih potrebno očistiti kar nekajkrat – nekatere se ne zacelijo na mesece dolgo, je tako praviloma tudi pri čustvenih ranah. Vsakič znova boli. In vsakič znova kdo vpraša: »Ali moramo spet tja?« Boli, dokler je čustveni naboj. Boli, dokler ni zaceljeno. In bolj ko se celi, manj boli. Ko je zaceljeno, ostane brazgotina, ki je včasih občutljiva na spremembe: tako v vremenu kot v našem razpoloženju; vendar je drugače vrste občutljivost, kot ko je bila rana. Enako je s čustvenimi ranami.
Ko par zaceli ta del svojega odnosa, se dinamika v družini spremeni. Otrok postane »samo« eden od družinskih članov. In s tem ga starša ga lažje vidita takega kot je.
Izobraževala sem se tudi pri danskem družinskem terapevtu Jesperju Juulu, iz v čustva usmerjene terapije za pare pri dr. Leanne Campbell iz Kanade ter iz TRE, Vaj za sproščanje napetosti, stresa in travme, pri ga. Jelki Slapar.
- Ne želim povedati, da sem bolna - 3. 5. 2022
- Po vsakem družinskem slavju sem na smrt utrujena - 3. 5. 2022
- Snaha ne dovoli, da bi sin k meni hodil na kosilo - 3. 5. 2022
