11 psiholoških mitov o nosečnosti

Odgovorno starševstvoTa prispevek je del projekta Odgovorno starševstvo.
Povezava do predstavitve >>> Odgovorno starševstvo
Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo

11 psiholoških mitov o nosečnosti

Piše Katja Z. Istenič

Z vami bom delila 11 psiholoških mitov o nosečnosti, ki so na žalost zelo razširjeni. K mitom, ki jih imamo o nosečnosti močno doprinesejo mediji (zlasti hollywoodski filmi in revije) in tudi zgodbe, ki jih slišimo od drugih. Pa si jih poglejmo:

Vse ženske nosečnost doživljajo enako

Čustvena izkušnja nosečnosti je od ženske do ženske lahko zelo razlčna. Prav vsaka izkušnja nosečnosti je unikatna in le naša (tudi kadar smo noseče večkrat). Nekatere ženske se recimo nosečnosti začnejo zelo hitro zavedati. Druge kljub pozitivnem testu nosečnosti še nekaj časa ne morejo verjeti, da so res noseče in vse dokler ne opazijo večjega trebuščka, ne dojamejo, da se vse skupaj resnično dogaja. Včasih imajo na trenutke lahko celo občutek kot da bi si le izmislile, da so noseče. Tudi naša čustva v času nosečnosti so lahko zelo različna (a več o tem kasneje). Tudi če je naša najboljša prijateljica noseča istočasno kot mi ali nam skuša mama povedati, da točno ve, kako se počutimo, ker je tudi sama to dala skozi, se je dobro zavedati, da čustvena izkušnja nosečnosti za nas lahko povsem drugačna.

Stres v času nosečnosti je slab

Stres v času nosečnosti je povsem naraven. Živeti povsem brez stres je praktično gledano nemogoče. Vsaka sprememba – dobra ali slaba, za nas predstavlja stres, saj se moramo na spremembo prilagoditi, kar nam vzame nekaj energije, časa in potrpežljivosti. Nosečnost in prihod novega otroka je velika sprememba in kot taka sama po sebi stresna (četudi je načrtovana in se je močno veselimo). Čeprav se zadnja leta veliko govori o stresu, vsak stres za nas ni nujno slab. Stres doživljamo vsakič, ko se premaknemo iz svoje cone udobja – z drugimi besedami takrat ko se učimo kaj novega in rastemo.
Drugače je seveda pri kroničnem stresu ali pri izredno hudem stresu, ki lahko zelo negativno vpliva na naše zdravje in počutje, zato je zelo pomembno, da znamo v času nosečnosti (pa tudi sicer) dobro poskrbeti zase tako fizično kot psihično.

Morala bi biti vedno dobre volje in kar sijati v času nosečnosti

Spomnim se klientke, ki ji je bilo prvih 4 mesecev nosečnosti vsak dan ves čas zelo slabo. Zaradi tega je bila v prvi polovički svoje nosečnosti pogosteje slabše volje kot sicer. Če je kdaj potožila tašči o tem, da ji je slabo, ji je tašča začela govoriti o sosedovi hčeri, ki je bila ravno tako noseča, le da je ona pa ves čas nosečnosti prepevala in kar sijala od navdušenja vsak dan. Klientka se je ob tem počutila še slabše in imela še občutke krivde.

Pogosto imamo lahko idejo o tem, kako bi morali biti ves čas dobre volje v času nosečnosti. Včasih drugi na nas pritiskajo v tej smeri, še pogosteje pa nase pritiskamo sami. Ta pritisk ima le kontra učinek – zaradi njega se počutimo še slabše. Neprijetna čustva namreč niso slaba. So seveda neprijetna, a imajo tudi svoj namen. Povsem naravno je, da se v času nosečnosti počutimo kdaj tudi na tleh, nemočne, razočarane, žalostne, jezne, morda celo ljubosumne na ženske, ki trenutno niso noseče in lahko npr. rolajo ali pijejo koktejle itd. Večina nosečnic (in tudi njihovi partnerji) se občasno srečajo tudi z občutkom tesnobe – zlasti ob vprašanjih, kot so: “Bom zmogla?”, “Bom dobra mama?”, “Se mi bo življenje res čisto spremenilo?”, “Kako se bo spremenil najin odnos s partnerjem?” itd.

Tako prijetna kot neprijetna čustva so v času nosečnosti torej povsem naravna in nikakor niso razlog, da bi se zaradi samega dejstva, da se počutimo slabo, počutili še slabše in imeli občutke krivde.

Vse ženske so vesele v času nosečnosti

Ta mit na prvi pogled morda deluje podoben prejšnjemu, a sem se vseeno odločila, da ga vključim. Namreč tudi v času nosečnosti se nekatere ženske srečujejo z depresijo. Pri prejšnjem mitu smo govorili o tem, kako so tudi neprijetna čustva naravna in za nas tudi zdrava. Pri depresiji pa ni tako. Depresija na žalost lahko vpliva tudi na otroka in njegov kasnejši razvoj, zato je v primeru, da sumimo na depresijo ključno tako za otroka kot zase, da si poiščemo pomoč psihoterapevta, ki nam lahko pomaga in je izkušen na področju depresije.

Sedaj, ko sem noseča, ne morem ničesar početi

Nekatere ženske, zlasti tiste, ki trpijo za anksioznostjo, se izredno bojijo, da bodo otroku nehote škodile, zato si v nosečnosti ne upajo početi niti tistih reči, ki jih medicinska stroka in njihov ginekolog označujejo kot primerne in neškodljive v času nosečnosti. Same sebe po nepotrebnem še dodatno omejujejo, zaradi česar kakovost njihovega vsakdanjega življenja občutno pade. Razen v primeru določenih zdravstvenih izjem lahko tudi v nosečnosti počnemo vrsto reči, ki so neškodljive in nas veselijo. Nosečnost ni bolezen.

Dokler sem še noseča, moram dokončati vse zadeve, ki jih potem ne bom mogla početi

(npr. prenoviti stanovanje, se lotiti zahtevnega projekta v službi, dokončati doktorsko dizertacijo, diplomirati itd.)

Seveda je povsem v redu, da se tudi v času nosečnosti lotimo raznih reči. Pomembno pa je, da ob tem poslušamo tudi samo sebe in prepoznamo, kdaj potrebujemo počitek. Nosečnost ni čas, ko bi same sebe silile v velike projekte. To ni čas, ko bi same sebi govorile, kaj vse ‘moramo narediti’, temveč čas, ko se je super naučiti samo sebe in svoje telo poslušati. Nenazadnje je naše telo ravno sredi izredno velikega projekta – ustvarjanja novega bitja.

Moj otrok mi bo čisto vsak trenutek izredno všeč

V času nosečnosti si pogosto predstavljamo svojega bodočega otroka, kako se prisrčno smeji, kako veselo maha z rokami oz. kako izgleda ravno tako kot v reklamah za pleničke.
Pogosto nas preseneti cela paleta čustev, ki jo ob novorojenčku (in tudi kasneje) doživljamo. Verjamemo, da mame ob svojem novorojenčku ne bi smele doživljati frustracije, osamljenosti, zdolgočasenosti, jeze ali strahu. Kaj šele, da bi nam lastni otrok šel v nekem momentu na živce!
Povsem naravno je, da nam v kakšnem trenutku otrok ni najbolj všeč. Tako kot nam gre v kakšnem trenutku lahko na živce naš partner, najboljši prijatelj, brat, sestra ali starši, nam gre lahko na živce tudi otrok. To ne pomeni, da ga nimamo radi ali da nismo dobra mama. Najverjetneje pomeni le, da smo utrujene, da je v tistem trenutku vsega preveč, da potrebujemo počitek ali odraslo družbo ali pa preprosto, da nam je v tistem trenutku pač težko.

S partnerjem bova nosečnost in rojstvo otroka doživljaja povsem enako

Evo, partnerji, sem vam obljubila, da se tudi vam splača spremljati objave
Partnerje oz. bodoče očete pogosto preseneti, kadar nosečnost in rojstvo otroka doživljajo drugače kot njihova partnerka. Pogosto imajo občutek, da njihova žena hitreje in bolj naravno prevzame vlogo mame. Pri tem ji pomaga tudi narava, saj zaradi telesnih sprememb in hormonov pogosto hitreje in intenzivneje začuti ljubezen do otroka. Partnerji se večkrat počutijo na začetku bolj ‘štorasto’ ob otroku in včasih potrebujejo več časa, da z otrokom navežejo stik. Čisto naravno je, da partnerja nosečnosti in navajanje na novorojenčka ne doživljata nujno povsem enako, zato je pomembno, da damo sami sebi čas. O tem se lahko tudi pogovarjamo, pomembno pa je seveda, da smo do partnerja oz. partnerke ob pogovoru odprti, ljubeči in sprejemajoči.

Najbolje je zanositi zgodaj/ pred 25. letom / pred 30. letom / po 30 letu

Seveda iz medicinskega vidika obstajajo ‘boljši’ in ‘slabši’ časi za zanositev, saj je po določeni starosti možnost zanositve vse manjša. Iz psihološkega vidika pa idealnega časa za zanositev ni. Morda nam mama, tašča ali kolegice razlagajo, kako moramo z otrokom pohiteti ali počakati, a v resnici smo le me in naš partner tisti, ki lahko zase presodimo, kdaj se bomo začeli truditi za otroka. In tudi takrat, ko se odločimo, čas ne bo nikoli povsem idealen. Realno gledano najverjetneje ne bomo prišli do točke, ko bo čisto vse popolno za odločitev za otroka, npr. ko bomo točno prav finančno situirani, v ravno pravi službi, v točno takem stanovanju, kot smo si zamislili, super zdravi in z idealno telesno težo, v dobrih odnosih s prav vsemi itd.

V času nosečnosti zaradi hormonov ne morem nadzirati svojih čustev in ravnanj

Ja, vsekakor je težje, saj nam hormoni lahko zelo nagajajo in se kdaj razjokamo povsem brez razloga. Vseeno pa se lahko naučimo prepoznati, kdaj nas usmerjajo hormoni in se zavestno odločimo, kakšen bo naš odziv na čustva, ki jih doživljamo. Morda smo iz neznanega razloga (npr. zaradi hormonov) razdražljive, a to ne pomeni, da je v redu, da partnerja naderemo in stresemo vso frustracijo nanj. Svoja dejanja kljub nosečnosti in hormonom lahko usmerjamo in nadziramo.
Ocena:
[Skupaj: 5 povprečno: 4.6]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor