Nosečniški dnevnik 2: 34. teden nosečnosti

Nosečniški dnevnik 2: 34. teden nosečnosti

Teža: +9,5kg
Obseg: 97cm

Punčka

Tale naša živahna gospodična res pridobiva na moči in izgublja prostor tam notri, saj se njeni premiki res čutijo kot zelo močni, niso več sunkoviti, večinoma gre le za prestavljanje delov telesa z ene na drugo stran ali celo za raztezanje, kar se vidi kot dve majhni bulici vsaka na svoji strani trebuščka in občutek, da se bo koža preko popka kar pretrgala. Občasno kolca, zgodi pa se tudi, da se na trenutke strese. Če pomislim na prvo nosečnost, te občutke bom potem res zelo pogrešala, zato v njih kar se da uživam, sploh zdaj, ko gre več kot očitno res vse proti koncu. Mala je velika nekaj več kot 30 cm (toliko kot štručka na sliki, s to sliko si lahko lažje predstavljate, kam pod rebra doseže, kadar se razteguje) in ima nekaj malega več kot dva kilograma.

Simptomi

Glavni razlog, zakaj tokrat z dnevnikom zamujam, so ravno simptomi, ki so točno z dnem, ko sem dopolnila 34. teden, postali hudo močni. Kaj se dogaja? Nenadno slabo počutje, nekaj vrtoglavice, pikice po celotnem vidnem polju, prebavne težave in Braxton-Hicksovi popadki. Vse naenkrat. V roku dobre ure se je razvilo stanje, zaradi katerega sem se dokončno odločila, da je vožnja avtomobila zame zaključena, prav tako pretiravanje z delom v enem dnevu ali predolgo zadrževanje v prostoru, kjer nimam možnosti ležanja ali dovolj svežega zraka. Ja, dobila sem konkreten opomin, da je nosečnost že tako daleč, da bo potrebno nase res paziti, če hočem, da malčica ostane na toplem še nekaj tednov.

V prvi nosečnosti sem na rednem pregledu ležala priključena na CTG napravo in sama niti nisem vedela, da se dogaja kaj posebnega, dokler ni prišla stanje preverit medicinska sestra, ki se je ob pogledu na rezultate zastrmela v moj trebušček in me presenečena vprašala, če tega nič ne čutim. Poklicala je še zdravnico, ki je razložila, da so vrednosti praktično takšne, kot bodo pri pravih popadkih, malce me je prijela panika in takrat se počasi vse skupaj tudi sama začutila, tako sva mesec dni pred rokom z možem že peljala proti Ljubljani, da bodo tam povedali, kakšna je situacija, moja zdravnica in sestra v ambulanti pa sta bili prepričani, da smo se videle zadnjič in da iz Ljubljanske porodnišnice ne pridem več v enem kosu. CTG v porodnišnici je bil že nekoliko bolj miren, ampak ker sem stanovala predaleč, se je zdravnik odločil, da ostanem na opazovanju za tri dni. Takoj naslednji dan je bilo stanje že popolnoma mirno in tretji dan sem že v rokah držala odpustnico. Točno to pa se dogaja tudi zdaj, mogoče že malce bolj zgodaj, ampak ker stvari malce bolj poznam, vem, da je obvezen počitek, zato dvomim, da bo tokrat spet potreben predčasni obisk v Ljubljani in že tako bom imela izlet tja, ko bo čas za pripravo na carski rez, kjer se bomo dogovorili kako in kaj bomo ukrepali glede poroda na podlagi stanja, kakršno bo takrat.

Nosečniški dnevnik 2: 34. teden nosečnosti

Carski rez ali vaginalni porod

Odločitev ni tako lahka, verjemite mi. Četudi si v tem trenutku sami pri sebi lahko odgovorite takoj, ni tako lahko. V prvi nosečnosti sem tudi sama mislila, da je ta odločitev pa ja ena najbolj enostavnih in izkazalo se je, da prinese veliko več kot sem si mislila.

Nekaj vas je najbrž takšnih, ki menite, da je pravi porod le vaginalni porod. Ne bom govorila kako in kaj ter zakaj, ampak to ni res. In mamice, katerim je dana odločitev glede vrste poroda, niso nikakor v prednosti, ker se ne odločajo med lažjim in težjim načinom. Nikar ne mislite, da ima vsaka nosečnica možnost izbire. Tiste, ki imajo to odločitev, pa imajo tudi konkreten razlog.

Je carski rez lažji način poroda? Nikakor. Je to neka vrsta prednosti, gre za tako imenovani »potuho«, kot mu nekateri rečejo? Še daleč od tega. Večinoma je carski rez izhod v sili. Ko res ne gre več drugače. Včasih je tudi preventiva, so stvari oziroma stanja, ki so za mamico ali otroka prenevarna. Zgodi pa se, da je psihično porod prevelik zalogaj za mamico, ne posmehujte se in ne zamahujte z roko, dokler niste na tem mestu, tega ne boste razumeli.

Kakšna je torej situacija pri nas?

Prvič sem imela možnost, da bi izbrala carski rez brez poskusa naravnega poroda. Malčica je sedela na ritki in v materinski so zapisane besede “popolna medenična vstava”. Zbrala sem pogum, kar ga premorem, in rekla ne, poskusila bom sama. Stvari se niso odvijale kot bi se morale in 12 ur po spontanem začetku, odtekli vodi, sem vseeno pristala v operacijski na urgentnem carskem rezu pod splošno anestezijo. Takrat se mi je zdelo, da sem rešena vsega in sem komaj čakala, da zaspim. Ko sem se zbudila, pa sem padla v jok. Zakaj? V glavi sem imela, da sem si dopustila izpustiti nekaj tako pomembnega, kot je porod otroka in sem vse pomembno zamudila. Če bi se odločila za carski rez, pa bi lahko izbrala spinalno anestezijo in bila vseeno pri tem nekoliko bolj prisotna kot sicer. In ta občutek ni bil prijeten in se me je oklepal še 6 mesecev. Vedela sem, da ne morem ničesar spremeniti in da nisem imela na vse skupaj nobenega vpliva, ampak globoko nekje pa tiči grenko obžalovanje.

In tokrat? Tokrat je punčka obrnjena z glavico navzdol, vsaj ta trenutek. Pravzaprav se zdi v super poziciji za porod. In tega sem bila iskreno na zadnjem pregledu tako vesela, da ne najdem besed, ki bi ta občutek opisali. Dokler se spet ni vrnil spomin na prvo izkušnjo in grenak priokus misli »kaj pa, če bo šlo spet narobe?«. Ta odločitev ni lahka. Pravzaprav je grozna. Še vedno se lahko kar spremeni, ne glede na to, kaj bi se odločila, ker ne moremo predvidevati, kdaj se bo otrok/telo odločilo, da je čas za porod, ampak si bom spet nakopala pol leta slabega občutka? Bom spet obžalovala svojo odločitev?

Ta trenutek ne vem, naslednji teden me ponovno čaka pregled in naročanje na pripravo, do takrat bo pa potrebno vse skupaj še zelo dobro premisliti.

Nosečka Nina

Ocena:
[Skupaj: 1 povprečno: 4]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor