Kdo je zmagal?

Igra je zakon! V učenju pravil se ustvarjajo neprecenljive povezave med možganskimi sinapsami, v dogovarjanju o vlogah in načinu igre se krepijo socialne veščine, v iskanju načinov za doseganje ciljev se utrjujejo logične operacije in lastnosti zaporedij, v tekmovalnosti se sprošča motivacija za  izboljšanje igralnih strategij. Skratka – igra je vrhunski poligon možnosti za razvoj, napredek, spoznavanje sebe, drugih in sveta v katerem živimo. V igro se lahko zatopimo ali se v njej najdemo, igra ponuja sprostitev, možgansko telovadbo ali preprosto druženje s prijatelji.

V podaljšanjem bivanju si po opravljenih učnih obveznostih, ki jih imamo na urniku, privoščimo tudi nekaj sproščujočega časa za takšne in drugačne igre. Vse leto jih že opazujem – te navihane šolarje, ki si z velikimi koraki, pristno vedoželjnostjo in tudi že kančkom preračunljivosti – utirajo svoje poti v deželo znanj in spoznanj. Nekaj jih je, ki vsak dan sedejo za mizo, razgrnejo šahovnico in postavijo figure, potem pa kujejo strategije, s premislekom prestavljajo kmete, topa, tekača, kralja, kraljico in se vedno znova veselijo dobrih potez. Pri šahu je zmaga ključnega pomena, zato se nemalokrat zgodi, da poraženec v navalu čustev jezno zapusti prizorišče ali pa celo prevrne figure.

Druga skupina se navdušuje nad zbirateljstvom. Kaj vse so že zbirali letos! Najpogostejša izbira so karte, ki so namenjene  menjavanju in tako imenovanim strateškim igram. A nadebudneži  večino časa tekmujejo v količini in pomembnosti zbranih kart in pravzaprav nikoli ne razvijejo prave igre.  Ko so zbirali avtomobilčke je bila zgodba podobna; kdo ima več avtomobilčkov, kateri avtomobilčki so lepši, boljši, bolj moderni, kateri se najhitreje peljejo, kateri se ob stiku s steno hitreje obrnejo na pravo stran in še in še. Pravil igre z avtomobilčki ni mogoče navesti, ker se spreminjajo iz trenutka v trenutek, od igralca do igralca. Igra se navadno konča z užaljenostjo vseh, razen enega (tistega, ki je uveljavil svojo verzijo pravil). Včasih v objestnosti lica kar žarijo od kombinacije razočaranja, jeze in neuresničenih načrtov. Mimogrede kateri iz druščine poraženih navrže kakšno dejstvo iz resničnega življenja v stilu – moj oči ima stokrat boljši avto od tvojega ali pa mi bomo jutri ali pa drugo leto kupili najnovejšega ferarija. Besednim igram merjenja moči in dokazovanja bogastva bi bržkone težko našli konec brez posredovanja učiteljice, ki bolj ali manj učinkovito preusmeri pozornost na novo dejavnost, po možnosti vsaj za nekaj hipov brez tekmovalnega značaja.

Potem so tu še deklice. Te imajo svoje igre, pri katerih ne manjka hihitanja, smeha do solz, prijateljstva in objemov, ki se v najhitrejšem možnem času spremenijo v skregana za zmeraj,  hitrostnega menjavanja vlog – jaz sem mami, ti si dojenček; jaz sem učiteljica, ti učenka… Deklice za svojo igro ne potrebujejo posebnih pripomočkov, med bolj priljubljenimi pa so še vedno blokci, pisala, bleščice in seveda vse kar sodi v kategorijo lepote J. In tudi pri teh igrah, ki imajo po socialni plati prav gotovo veliko vrednost, ne gre brez tekmovalnosti. Navadno se zatakne že takoj na začetku – pri delitvi vlog. Ne morejo biti kar vse mami in učiteljica in zdravnica in navadno se zgodi, da je vedno ena in ista tista, ki najbolj glasno zahteva glavno vlogo zase. In potem smo spet v območju glasnega dogovarjanja, sestavljanja taborov – tistega, ki drži s samooklicano šefico in tistega, ki kategorično zavrača dejstvo, da je ravno ona najbolj primerna za to ultrapomembno vlogo. Pa bi to reč še nekako spravili skozi, če se ne bi zataknilo že v prvem koraku igre, ker prej omenjena šefica narekuje besedilo tudi vsem ostalim. Jaz zdaj pridem pred tablo: Pozdravljeni učenci, vi vsi pozdravite, ti Maja pa ne pozdraviš ampak rečeš… In konec. Protest je neizogiben. Zakaj bi to rekla? Nočem tega reči? Zakaj tega ne reče Neža?  In tako naprej, po dolgem, počez, do trenutka, ko se na vratih pojavi prava mama in reče No, ljubica, pospravi svoje stvari, greva domov.  Če se zgodi, da gre voditeljica igre prva domov, bi človek pričakoval, da bo reč stekla gladko in brez nepotrebne drame.  Pa kaj še! Mesto glavne protagonistke prevzame naslednja mlada dama in zgodba se z enakim, če ne s še bolj dramatičnim scenarijem ponovi od začetka.

Nekatere deklice se sploh ne vključujejo v tovrstne igre. Navadno si izberejo kak miren kotiček, poiščejo za pobarvanko ali prazen list in potem nastajajo ljubke umetnine, kjer kraljujejo rože, metulji in samorogi. Če za podlago njihovi umetniški žilici priložimo še kako mirno glasbo, se zdi, da njihov notranji svet kar cveti od zadovoljstva in veselja. Račun brez krčmarja seveda. Umetnic je veliko, risbe pa različne; začnejo se primerjave, ocenjevanja, kritike, pohvale, pohvale kritik in kritike pohval in večni plaz vprašanj: katera slika je najlepša in kdo je zmagal?…

Resno? Je ta svet postal umetna igralna podloga za neprestano merjenje moči? Je otroštvo nove generacije preplavila želja po zmagi za vsako ceno tudi tam, kjer je tekmovanje resnično odveč in celo nesmiselno? Mar niti običajnega pogovora ni mogoče izpeljati brez poskusov posameznikov, da bi bodisi preglasili vse ostale, se iz sogovornikov norčevali ali iz objestnosti ignorirali in seveda tako zmagali v borbi za pozornost, ki je menda alfa in omega vsega tega brezglavega stremljenja po zmagi.

In če se vrnem nazaj, k tako opevani želji po  zmagovanju v urah podaljšanega bivanja…

Kolegica je nekaj dni nazaj ukradla pozornost večine igralnih taborov s preprostimi kozarčki in ritmom, ki ga je ustvarila z njimi. Učiteljica, kako ste to naredili? Kako se to dela? A lahko poskusim še jaz? A lahko skupaj? so kar žuborela vprašanja. Brez besed je učiteljica razdelila kozarčke in z rahločutno potrpežljivostjo kazala gibe, ponavljala ritmični vzorec, potrepljala tiste, ki so že razumeli in spodbujala tiste, ki se jim je zatikalo. In kar naenkrat ni bilo časa za tekmovalnost; tisti, ki je znal, je razložil še sosedu in z njim ponavljal naučeno. Počasi je iz množice neuglašenega ropotanja nastajala  – glasba.

Enotna, vesela in polna nekih novih emocij, občutka za sodelovanje in z olajšanjem preseganja iskanja zvezdniških trenutkov samo za lasten ego. Zmagoslavje celotne skupine.

Pod črto tega utrinka z drobnim žarkom upanja za prihodnost,  dragocena ugotovitev in poskus odgovora na vprašanje Kdo je zmagal?

Kadar pozabimo na tekmo in se  z iskrenostjo, srčnostjo, zvedavostjo in navdušenjem posvetimo dogajanju, igri, pogovoru, učenju ali ustvarjanju, smo resnični in popolni zmagovalci prav vsi. In to velja tudi za življenje na sploh, ne samo za ure podaljšanega bivanja v šoli.

DŠ