Skrbi me, ali si bo moj devetošolec izbral pravi poklic!
Ta prispevek je del projekta Odgovorno starševstvo.Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo
Informativni dnevi so že za nami in s skrbjo povezano z izbiro šole oziroma izbiro poklica se srečuje večina staršev šolarjev, ki se približujejo koncu OŠ ter staršev dijakov višjih letnikov SŠ.
Izbira nadaljnjega šolanja je zelo pomembna življenjska odločitev. Pomembna je za vsakega odraščajočega otroka, hkrati pa je pomembna tudi za starše, ki pri teh odločitvah bolj ali manj sodelujemo.
Pa vendar po mojem mnenju ni TAKO zelo pomembna, kot ji to v zadnjem času pripisujemo. Dali smo ji tako veliko težo, da se mladostniki pod njo lahko zlomijo! Nekateri tudi se! Dali smo ji tako zelo veliko težo, da je delovanje mnogih staršev že od otrokovih mladih let usmerjeno prav v to: izbiro poklica oziroma dokončanje izobraževanja.
Spremljajo jo stavki: »Dobro premisli! Od tega bo odvisno tvoje nadaljnje življenje!«, »Moraš na to in to šolo. Tako boš imel več možnosti kasneje.« »V tem poklicu ni prihodnosti. Ne boš dobil službe.« »Samo taka in taka izobrazba ti bo omogočila solidno življenje.«
Mnogi mladostniki imajo res občutek, da je odločitev dokončna in nespremenljiva, da je s to odločitvijo praktično zapečatena njihova usoda. Težo tega je zelo težko nositi. Še sama kar povesim ramena, ko preberem zgornje stavke.
Če ste starši učencev 9. razreda ali dijakov 4. letnika jim skušajte nekaj te teže odvzeti z ramen. Povejte jim raje, kako ste se za svojo šolo: srednjo ali fakulteto odločali vi. Spomnite se tega, kaj je od vas pričakovala okolica – kamor ne spadajo le starši, temveč tudi stari starši, sorojenci, učitelji in profesorji, sošolci, celotna družba. Ali morda tega, česar okolica ni pričakovala. Povejte jim, če vam je bilo izbira šolanja težka. Pomislite, kaj bi takrat v obdobju svojega odločanja rabili vi sami.
Predvsem jim povejte, da, čeprav je ta odločitev pomembna, ne bo konec sveta, če ugotovijo, da so se zmotili. Skušajte iz te odločitve vzeti nekaj teže, ki jo mladostniki dobivajo od vsepovsod.
In … poslušajte svojega otroka. Res poslušajte. S čim se ukvarja on sam. kaj ga skrbi, o čem razmišlja. Poslušajte, ne da bi mu pri tem trosili nasvete. Razen če za njih vpraša sam. Pa še tedaj imejte v mislih, da jih najverjetneje ne bo upošteval. Kljub temu, da si želi slišati vaše mnenje.
Izobraževala sem se tudi pri danskem družinskem terapevtu Jesperju Juulu, iz v čustva usmerjene terapije za pare pri dr. Leanne Campbell iz Kanade ter iz TRE, Vaj za sproščanje napetosti, stresa in travme, pri ga. Jelki Slapar.
- Ne želim povedati, da sem bolna - 3. 5. 2022
- Po vsakem družinskem slavju sem na smrt utrujena - 3. 5. 2022
- Snaha ne dovoli, da bi sin k meni hodil na kosilo - 3. 5. 2022
