Kako ravnati z jokom pri otrokovi žalosti?

Odgovorno starševstvoTa prispevek je del projekta Odgovorno starševstvo.
Povezava do predstavitve >>> Odgovorno starševstvo
Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo

Kako ravnati z jokom pri otrokovi žalosti?

Piše Ana Bešter Bertoncelj

Babica in dedek sta imela psičko Bajko, na katero smo bili vsi zelo navezani in smo jo imeli zelo radi. Žal je zaradi bolezni pred kratkim zelo na hitro umrla. Za moja dva sinova, stara 2 in pol in 5 in pol let, je bila to prva izkušnja, ko sta izgubila nekoga, ki jima je veliko pomenil in na katerega sta bila zelo navezana.

Ko sva z možem izbrala pravi trenutek in jima povedala, kaj se je zgodilo, sta se odzvala zelo različno. Obema je bilo hudo, ampak starejši je planil v neutolažljiv jok. Vedela sem, da mu bo zelo hudo, vseeno pa nisem pričakovala, da mu bo tako zelo hudo. Ker se zavedam, da je pomembno, da otroku omogočimo, da joka, kadar je žalosten, sem se usedla k njemu na tla in ga vzela v naročje. Želela sem ga potolažiti in mu povedati, da bo minilo, da ni tako zelo hudo in da naj se kar pomiri. Seveda, bilo mu je zelo težko, meni tudi in želela sem ga potolažiti na moj način. Pa nisem naredila nič od tega.

Tako kot skušam učiti vse mamice in očke, sem tokrat samo poslušala. Ljubeče poslušala. Bila sem tam samo za njega, za njegovo žalost. Nisem posegala vanj s svojimi vsebinami, s katerimi sem ga želela potolažiti in omiliti njegovo bolečino. Sedel je v mojem naročju in jokal. Jokal je dolgo. Vsake toliko časa me je pogledal s svojimi velikimi zelenimi solznimi očmi, v katerih sem videla njegovo žalost. Vedno znova sem mu želela povedati, da je vse v redu in da bo vse v redu. Ampak zavedala sem se, da v njegovem svetu ni vse v redu in tudi ne bo. Bajke ni več. In ne bo je več nazaj. Vse, kar sem mu rekla, je bilo: “Tukaj sem zate.” in “Ja, težko je.” Objemala sem ga in bila z njim, ko mu je bilo težko.

Po več kot pol ure, je globoko vzdihnil in izdihnil. Malo je zadrgetal in me pogledal. Njegov obraz je bil bolj sproščen, oči malo bolj živahne. Vedela sem, da je zmogel začutiti svojo bolečino, svojo žalost, da je dobil izkušnjo, kako je, ko je težko in kar je še bolj pomembno, dobil je izkušnjo, da je na koncu tunela luč, kjer lahko pride ven. Z jokom je odložil svoje čustveno breme. Še vedno čuti žalost, vendar neznosnega čustvenega naboja ni več. Ker ga je odložil, ga mu ni treba potlačili in se mu nezavedno ukvarjati z njim. Pa ne le to. Ta izkušnja mu je omogočila, da je iz sebe lahko odluščil tudi kakšno preteklo žalost, ki je bivala v njem in ki v takšnih trenutkih lahko pride na plan. Meni ne uspe vedno, da ga poslušam na tak ljubeč način. Vendar sem in tja kdaj mi. In tudi tokrat se je pokazalo, kot še vedno doslej, kadar sem to zmogla, da sva zaradi takšne izkušnje potem še veliko, veliko bolj povezana, on pa bolj pomirjen.

Ana Bešter Bertoncelj

Ana Bešter Bertoncelj

Sem magistra sociologije, ki sem že v svoji magistrski nalogi z naslovom »Povezanost med otrokovo navezanostjo na mater in njegovim socialnim razvojem«, raziskovala odnose in navezanost. Svoje znanje o odnosih sem nadgradila na Fakulteti za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda v Ljubljani, kasneje pa sem se dodatno izobraževala iz transakcijske analize in dosegla naziv TAP (Transactional Analyst – Psychotherapist).

Ker me še posebej zanimajo partnerski odnosi, sem tudi Imago terapevtka. Od leta 2006 delam v svoji zasebni praksi s posamezniki, pari in starši. Vodim predavanja in delavnice, zadnje časa pa se vse bolj posvečam vzgoji in delu z mamicami.

Sem avtorica knjige za osebno rast Otrok v meni in otroške knjigice Torta velikanka. Že več let sem kolumnistka v reviji Lady.

Najdete me na FB strani Ljubeča mama.
Ana Bešter Bertoncelj

Latest posts by Ana Bešter Bertoncelj (see all)

Ocena:
[Skupaj: 1 povprečno: 5]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor