Nosečniški dnevnik nosečke Nine
Pozdravljeni, drage bralke in dragi bralci!
Kaj je nosečnost? To je neko izredno lepo, a vseeno čudno obdobje tako za bodočo mamico kot za bodočega očeta. To je čas, v katerem si večkrat v mislih rečeš »mami in oči, dobra sta bila!«, je čas, ko se večkrat jokaš od žalosti in kdaj tudi ob pogledu na narobe zloženo posodo, čas, ko se v isti minuti lahko počutiš čudovito in obupano, ko imaš cel svet rad in bi vsakega drugega poslal nekam daleč, daleč stran. Saj pravim, to je čudno obdobje. Kako to vem? Enkrat sem to že dala skozi. In ne glede na to, kako čudno je, vseeno je čudovito, kar priča plusek, ki smo ga zagledali dobrih 14 dni nazaj.
Naj se vam najprej predstavim, moje ime je Nina. Prva nosečnost mi je prinesla mojo malo sončico, ki bo svojega prijateljčka sprejela kmalu po drugem rojstnem dnevu in trenutno še ne govori kaj veliko, ampak točno ve, kje ima mami dojenčka (ja, seveda, jasno je, da ne ve, kaj pomeni dojenček, oči ji je enkrat pokazal, kje se skriva in naslednjič je že dvignila majčko in pokazala moj trebušček, seveda pa ga je bilo treba takoj pokriti nazaj). Odločila sem se, da bom tokratno izkušnjo delila z vami. Kot pravimo ob sklenitvi zakona, v dobrem in slabem, tako bo tudi tokrat. Stvari ne bom olepševala, primerjala pa jo bom tudi s svojo prvo izkušnjo.
Napredovanje boste lahko spremljali vsak petek, torej vsak nov teden se vam javim in poročam, kako napredujemo.
Za začetek, stvar je bila načrtovana. Prevelike razlike nočeva imeti in odločila sva se, da ko bo, pač bo. In tako kot pri prvi nisva kaj dosti čakala. Kar se tega tiče, imava neverjetno srečo. In tako sem se tisti mesec kar tako odpravila po test in že prvi dan izostanka preverila situacijo. Od prejšnje nosečnosti sem bila vajena, da je črtica v prvi sekundi že vidna, zato je bilo najprej na vrsti rahlo razočaranje, ampak, hej, ne gre vedno v prvo, kajne? Odložila sem test na škatlico, si očistila obraz in preden bi ga vrgla v smeti še enkrat, za vsak slučaj preverila prikazovalnik. In prišel je še predobro poznani občutek. Kot bi te nekdo stisnil skupaj v višini želodca, pljuča pa ti napihnil s helijem, da se ti zdi da bodo zdaj zdaj počila. V mislih sem zacvilila in se še isti trenutek odločila, da jutri sama zase stvar potrdim, potem pa z mojo damico predava informacijo očku. Kupili sva škatlico, ki je imela prozoren pokrovček, teste sva dali vanjo, pokrovček pa prebarvali s srebrno barvo, ki se jo zlahka spravi stran s kakšnim kovancem, kot pri srečkah. Ko se je vrnil domov, sva mu predali škatlico, najprej mu ni bilo jasno zakaj presenečenje, potem pa je le zdrgnil barvo in pogledal naju je s takšnim veseljem v očeh, kot lahko to storijo le najbolj ponosni očki.
Po izračunih sva mu informacijo predali na dan, ko sem dopolnila četrti teden nosečnosti. Torej ravno 14 dni nazaj. In takrat se je pričelo. Nosečnost s sabo prinese tudi kar nekaj slabih simptomov. Vedela sem, da bi bilo pametno folno kislino uživati že prej, ampak sem s tem kar nekako odlašala. Tisti dan pa sem že imela folno in sicer v kombinaciji z drugimi vitamini in seveda železom. Pozabila sem, da mi je to že v prejšnji nosečnosti povzročilo vse preveč težav in prav lahkomiselno pogoltnila tableto. Ni trajalo niti eno uro, da me je telo opomnilo, da to ni zame. Prebavne težave so me spravile v posteljo za dva dni. Takoj naslednji dan sem poslala dragega po tiste tablete v katerih je le folna kislina (Tifol). Te so res tako majhne, da niti ne veš, kdaj zdrsnejo po grlu in z njimi ni bilo še nobenih težav. Kmalu je prišlo boljše počutje, ki pa seveda ni trajalo dolgo. Vse od četrtega pa do petega tedna sem bila zelo utrujena. O petem tednu pa si več preberite v naslednjem članku.
Se beremo,
Nina