Mavrica – spet sem nazaj

Mavrica – spet sem nazaj

Najprej lep pozdrav vsem bralcem in bralkam. Če se me še spomnite, septembra smo se slišali zadnjič, pisala pa sem vam enkrat na teden in vas obveščala, kako poteka moja nosečnost.

Za tiste, ki se nam takrat niste pridružili, naj na hitro obnovim zgodbo (priporočam pa, da si jo preberete sami). Septembra se je moja nosečnost v sedmem tednu zaključila s spontanim splavom brez očitnega razloga. Težav ni bilo, vse dokler se ni začela krvavitev.

Tokrat se vračam, ampak žal ne z petimi tedni kot prejšnjič. Tokrat smo preventivno počakali in počasi vstopam v 14. teden. Na zadnjem pregledu pri ginekologinji, ki je potrdila, da se je očistilo samo od sebe in se stene maternice zopet debelijo, kar pomeni da se je začel nov cikel, sem dobila tudi informacijo, da ni potrebno čakati, če se mi zdi, da sem psihično pripravljena.

Kaj veliko pogovora nisva potrebovala. Slabo izkušnjo sem želela čimprej pozabiti, vedela pa sem, da me bo vsake nove nosečnosti prve tri mesece grdo strah ne glede na to, če bo takoj ali pa dve leti kasneje.

Vedela sem, da lahko naslednjo menstrualno krvavitev pričakujem 4 do 6 tednov po začetku krvavitve zaradi splava. Mislila sem, da bom čakala 6 tednov, ampak sem, seveda neučakana, takoj po štirih tednih kupila prvi test. In ugotovila, da se moja mavrica ni kaj dosti obirala, ampak me je čakala za prvim ovinkom. (mavrica pravim otročku zato, ker se nosečnosti po predhodni izgubi reče mavrična nosečnost, otročku pa mavrični dojenček ali kar mavrica).

Malo sem še počakala, da je bila črtica bolj močna in nato takoj poklicala ginekologinjo, da bi vse skupaj preverila. Potem pa me je čakalo nekaj dolgih dni. Nekako se mi je zdelo, da bo že dovolj varno, če le prestopim tistih sedem tednov. Ultrazvok je bil tokrat povsem druga zgodba. Na prvem smo dobro videli rumenjak in večjo vrečko kot zadnjič, na drugem, kjer me je spremljal tudi mož, pa smo videli tudi otročka, ki je izgledal kot pravi mali medvedek. Takšno srečo se z besedami težko opiše. Vseeno pa sva se odločila, da vse skupaj obdrživa zase.

Kmalu sva malo računala in ugotovila, da bi najožjim lahko povedala za Božič, ko bom dopolnila 13 tednov. In ravno to je naredilo čakanje precej lažje.

Ocena:
[Skupaj: 1 povprečno: 4]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor