3-letnica ne sprejema dojenčka!
Ta prispevek je del projekta Odgovorno starševstvo.Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo
Za novega družinskega člana se odločimo starši. Četudi včasih starši rečejo: »Veš, najstarejši otrok si je tako zelo želel bratca/sestrice,« mora biti odločitev odgovornost staršev.
Sorojenci, četudi si želijo mlajšega bratca/sestrice, si ne zmorejo predstavljati, kaj to pomeni na dolgi rok. Oni novega bratca/sestrico pač dobijo.
Najmanj kar to pomeni za njih, je izguba dobršnega dela pozornosti in časa pri starših. (To najbolj zaznamuje prvorojence, ki so v trenutku najmanj ob 50% pozornosti, ki so jo imeli prej.)
Pogosto jih starši kar čez noč vidimo kot večje, bolj zrele, včasih že skoraj odrasle, čeprav štejejo šele nekaj let. Zato seveda od njih pričakujemo ustrezno »odraslo« obnašanje: več razumevanje, odgovornosti, …
Pa še eno stvar si starši želimo, če že ne kar zahtevamo od starejših: da imajo radi mlajše sorojence oz., da se sorojenci med samo razumejo. In vse to, o čemer sem pisala v zadnjem odstavku zopet spada v načelo kazalca: več pove o nas kot o naših otrocih.
Tu zadaj se skrivajo predvsem naše zgodbe: o tem, da smo si sami morda želeli mlajšega ali starejšega sorojenca, o tam, kakšna sporočila smo poslušali od svojih staršev, o tem, kakšen odnos smo dejansko imeli s sorojenci, … Pa zgodbe o tem, kakšno družino si želimo imeti, kakšne odnose v njej, kako si želimo, da nas vidijo drugi, kdaj imamo občutek, da smo kot starši uspešni oz. dovolj dobri, kdaj smo vredni, kdaj … Torej zopet načelo kazalca.
Večina otrok ima svoje mlajše bratce in sestrice rada. To so NJIHOVI mlajši bratci in sestrice. Vendar pa so težko do njih razumevajoči in ljubeči VES ČAS, kar pričakujemo starši. (Roko na srce, tudi sama nisem ves čas niti razumevajoča, niti ljubeča, še manj potrpežljiva ali pripravljena prevzeti svoj del odgovornosti.)
Zaradi vseh teh naših pričakovanj, je starejšim otrokom težko. Pridejo v velik notranji konflikt: starše in mlajše sorojence imajo zelo radi, marsikaj so pripravljeni za njih narediti, vendar če mora to biti VES ČAS, je to lahko le na škodo otrok samih. Jesper Juul pravi, da pogosto, ko otrok reče DA staršem ali okolici, reče NE sebi. To je sicer normalna dinamika v kateremkoli odnosu: DA drugim in NE sebi ali DA sebi in NE drugim, vendar je optimalno, če je ta dinamika čim bolj v ravnovesju.
Ob starševskih pričakovanjih: VES ČAS pa je tehtnica premaknjena v smer DA drugim in NE sebi. Na dolgi rok to lahko privede do prepričanja, da »Nisem pomemben,«, »Nisem vreden,«, »Ni prostora zame,«, …
Pri vsakem staršu je zadaj druga godba, zakaj mu je to, da se imata sorojenca rada, tako pomembno. Tokrat ne bom šla v ta del. Napisala bom, kaj se meni zdi pomembno, da v takih primerih starejši otrok dobi od mene. To je sporočilo, da sme čutiti, kar čuti, da s tem ni nič narobe in da jaz s tem lahko zdržim.
Zato staršem v takih primerih pogosto svetujem (ko ozavestijo en del svojih zgodb), da otroke validirajo (o tem je v prejšnjih javljanjih pisala Ana Bertoncelj), kar pomeni, da se postavijo v njihove čevlje in pogledajo v svet z njihovega zornega kota. To naj naredijo, ko je kak miren trenutek in so s starejšim sorojencem sami. Takrat lahko rečejo: »Svojo malo sestrico imaš rada, kajne? Ampak včasih si pa jezna nanjo, ker ji posvečam toliko časa, da skoraj zmanjka časa za naju.« Velika verjetnost je, da bo starejši otrok tu pokimal in morda tudi kaj povedal. Starši! Tu bodite zelo pazljivi. Samo poslušajte ga, ne skušajte ga popravljati, mu kaj dopovedovati, … kajti, če bo kaj povedal, pomeni, da je vajin odnos še tako varen, da sme povedati, kaj čuti in doživlja.
Namen takega pogovora je predvsem, da otrok dobi sporočilo: »Vsi tvoji občutki so upravičeni in imajo smisel! Smeš čutiti, kar čutiš in doživljati, kar doživljaš!« Ob tem sporočilu se avtomatično krepi vajin odnos in pogosto se zgodi, da se tudi odnos starejšega do dojenčka (oz. mlajšega) spremeni, saj s takim pogovorom dobi dovoljenje, da je včasih na malega jezen, da mu gre mali na živce, … da bi ga najraje kar vrnil, od koder je prišel. Ob takem dovoljenju bo starejši sorojenec laže tudi prijazen, ljubeč in razumevajoč do mlajšega, ko bo to sam čutil in želel.
Izobraževala sem se tudi pri danskem družinskem terapevtu Jesperju Juulu, iz v čustva usmerjene terapije za pare pri dr. Leanne Campbell iz Kanade ter iz TRE, Vaj za sproščanje napetosti, stresa in travme, pri ga. Jelki Slapar.
- Ne želim povedati, da sem bolna - 3. 5. 2022
- Po vsakem družinskem slavju sem na smrt utrujena - 3. 5. 2022
- Snaha ne dovoli, da bi sin k meni hodil na kosilo - 3. 5. 2022
