Ali naj se starši pogovarjajo o smrti s svojimi otroki?
V preteklosti so se ljudje rojevali in so umirali v svojem domu, zato je smrt bila normalen del vsakdanjega življenja in otroci so pri teh dogodkih sodelovali tako kot vsi ostali. Danes se je treba zavedati, da razumevanje bolezni in smrti ni znotraj otrokove predstave o svetu okoli njega.
Mnogi starši v primeru smrti v družini ne govorijo otrokom o žalosti in smrti, ker jih želijo zaščititi. To je napačen način zaščite. Otroci bodo prej ali slej soočeni s tem. Če vidite, da otroci ne razumejo pomena besede smrt, jim morate takrat pojasniti, da bi lažje razumeli celotno dogajanje.
Povedati jim je treba, da je smrt sestavni del življenja. Otrok mogoče ne bo takoj točno razumel njenega pomena, ta pride z zrelostjo in tudi s kulturnim in verskim prepričanjem otrokove družine in celotne skupnosti. S pripravami skozi vsakodnevno življenje bo smrt otroku postala naravna stvar kot umiranje rože ali hišnega ljubljenčka. Zaželeno je, da se otroci pogovarjajo tudi s starejšimi osebami, ki jim zaupajo in ki jim bodo govorili o staranju in umiranju med skupnim branjem knjige. Potem se lahko pogovarjamo o otrokovih občutkih (ki so se pojavili, ko ste se pogovarjali o smrti, bolezni …), kar je lahko dober začetek pri pristopu do smrti in umiranja.
Pomembno je, da otrokom odgovorimo na vprašanja, ko to želijo. Prav tako otroci pogosto spreminjajo teme in se spet vračajo na prejšnjo. Ko se govori o tem, da je nekdo umrl , beseda “smrt” ne sme biti izpuščena. Ublaženi izrazi o smrti lahko otroku pomagajo, da se v tem času počuti bolje, ne morejo pa mu pomagati razumeti, kaj se je v resnici zgodilo. Ko je čas žalosti, je treba otroke s tem seznaniti. Starši morajo dovoliti otrokom, da odrasle vidijo žalostne. Namreč, če je žalost skrita, bodo otroci mislili, da to ni normalno in sprejemljivo čustvo.
Je nujno otroku povedati resnico?
Pomembna vprašanja o življenju in smrti zahtevajo iskren odgovor. Če otrok, na primer, vpraša, če bo umrl, mu rečemo, da bo, a šele čez dolgo, dolgo časa. Če pa vpraša, če bodo njegovi starši umrli, je treba povedati, da vsi ljudje umrejo, a da njegovi starši še dolgo ne bodo umrli. Otroci lahko postavijo tudi vprašanje, na katero starš ne pozna odgovora. Takrat je v redu reči, “Ne vem.” Ne glede na to, kaj vprašajo, jih moramo poslušati, ko postavljajo vprašanja, ker na narobe razumljeno vprašanje damo napačen odgovor.
Se je z otrokom dobro pogovarjati o spominih na osebo, ki je umrla?
Vedno se je dobro spominjati oseb, ki so umrle. Skozi spomine je ta oseba še vedno živa v naših mislih. Pri tem lahko pomagajo tudi fotografije. Otroke lahko vprašamo, česa se spomnijo, tako da bodo spomini obogateni z našimi doživetji in jih lahko z otroki neštetokrat ponavljamo in vsakič znova slišimo kaj novega. Pomembno je otroke spodbuditi, da povejo, kaj so doživeli, kaj jim je pomembno, česa se spomnijo in tako bodo lažje prenesli izgubo.
Je dobro, da gredo otroci na pogreb?
Pogreb je obred, ki pomaga ljudem sprejeti smrt. Glede na to, da so otroci del sorodstva, je normalno, da tudi oni sodelujejo na pogrebu. Za otroke vseh starosti (od treh led naprej) je dobro, da jih vključimo v pripravo pogreba. Lahko jih vprašamo, kako se želijo posloviti od umrle osebe (s pismom, cvetjem, risbo ipd.) Moramo jih pripraviti na dogajanje na pogrebu, zakaj tja gremo, in da bodo nekateri morda jokali. Po pogrebu lahko otroci dogodke, ki so jih na pogrebu videli, izrazijo skozi igro in to je povsem normalno. Če so starši preveč potrti, da bi lahko otroka pripravili na pogreb, to lahko storijo bližnji sorodniki ali prijatelji. Vendar pa je odločitev o udeležbi na pogrebu otrokova odločitev. To ni nekaj, na kar bi morali otroka prisiliti. Vprašajte jih za razlog, če ne želi ini in pustite, da govorijo o svojih občutkih.
Kako pomagati otroku, ko umre starš?
Ko otroku umre starš, mu moramo pri soočanju z žalostjo pomagati. Drugi starš (ali druga oseba, če umreta oba starša) je ponavadi ključna oseba, ki mora otroku pomagati razumeti smrt. Ker je ta oseba pogosto tudi sama potrta, sta ji podpora in pomoč sorodstva in prijateljev še kako potrebna. Pomembno je otroku povedati, kaj se je zgodilo in kaj sledi. Pomembna so dejstva in sočutje.
Zaradi tega moramo otroka pozorno poslušati in ga spodbujati, da se pogovarja. Ni se treba čuditi, če otrok nekajkrat vpraša isto stvar in o tem želi razpravljati. Tako samo ugotavlja realnost izgube in poskuša sprejeti resnico. Tudi ko sem nam zdi, da smo se z otrokom nekajkrat o vsem pogovorili, moramo imeti v mislih, da imajo otroci svojo “časovno lestvico”. Nekateri otroci lahko leta in leta potiskajo žalost, ki lahko privre na plano mnogo kasneje, mogoče šele takrat, ko odraste. Pri izražanju žalosti in izgube ni pravil in ni enostavnih “receptov”, kako ju prebroditi.
Otroku moramo omogočiti, da v največjem možnem obsegu nadaljuje s svojim dosedanjimi aktivnostmi in da se mu življenjski ritem ne spremeni. Na nekatera ključna vprašanja, ki jih otroci postavljajo, moramo odgovoriti otrokovi starosti primerno (npr. Je mama umrla, ker sem jaz nekaj naredil? Bom tudi jaz umrla, tako kot ona? Kdo bo skrbel zame?).
Starostne skupine otrok in njihov odziv na smrt starša
Kako otroci razumejo smrt, je odvisno od njihove starosti. Mnogi avtorji poudarjajo pomembnost primernega pristopa k otrokom v času žalovanja, ki se ne prične šele po smrti, ampak že takrat, ko zvemo za težko (neozdravljivo) bolezen.
Otrok do dveh let
Smrti staršev otroci do dveh let ne bodo razumeli. Otrok pa bo vseeno opazil odsotnost starša. Tudi pri zelo majhnem dojenčku bomo opazili čustvene spremembe.
Otroci, stari dve do tri leta
Če otroci okoli sebe ne vidijo osebe, na katero so se privadili, jih lahko kličejo ali iščejo. Iskanje umrlega starša je značilno izražanje žalosti v tej starosti. Lahko traja, dokler otrok ne dojame, da se starš ne bo vrnil. Pomembno je, da otrok nadaljuje z običajnim ritmom hranjenja in spanja ter da dobi polno pozornosti in ljubezni. Če se pojavijo večje vedenjske težave, moramo poiskati pomoč strokovnjaka.
Otroci, stari tri do pet let
V te starosti je razumevanje smrti še vedno omejeno. Otroci se lahko navadijo na odsotnost starša pri odhodu v vrtec ali ko se v družbi zaigrajo, vendar pa upajo, da se bo vrnil. Med žalovanjem se lahko pojavijo težave, kot so glavobol, razdražljivost, strah ipd.
V tej starosti otroci mislijo, da je smrt podobna spanju ali da so oni povzročili smrt. Ni nujno, da to vedno izrazijo, zato se moramo z njimi obzirno pogovarjati in pojasniti, da se mama ali oče ne bosta vrnila, vendar pa jih lahko še vedno kdo čuva in prevzame skrb nad njimi. Otroku moramo pojasniti, da je popoln in enak tudi brez starša, ki ga ni več.
Otroci šest do osem let
Otroci te starosti imajo lahko če vedno težave pri razumevanju smrti, čeprav postopoma razumejo, da je smrt nepovratna in da s smrtjo prenehajo vse življenjske funkcije.
Otroka moramo pripraviti in mu povedati, da je starš umrl in ga pustiti, da se sam odloči, koliko podrobnosti želi vedeti. Žalujoči otroci so lahko pri pouku odsotni ali kažejo jezo do učitelja. Težko se osredotočajo, ker so obremenjeni z izgubo. Zaradi občutka negotovosti se bo otrok povezal s prisotnim staršem, bo pa lahko med prazniki posebej vznemirjen. Moramo jim pokazati, da so z osebami, ki jih imajo rade in ki jim bodo pomagale pri zadovoljevanju njihovih potreb.
Ne smemo pozabiti, da so starši svojim otrokom prvi učitelji pri vsem in tako tudi pri sprejemanju izgube. Pomembno si je zapomniti: bodite iskreni do sebe in svojega otroka, pogovarjajte se, ker je to najboljši način, da prehodite pot, ki je pred vami in prepričana sem, da vam bo uspelo, pravi dr. sc. Ana Štambuk.