Otroštvo na vasi – nepozabno doživetje
Pristen stik z naravo, z rastlinami ali živalmi, igre v gozdu in na travniku … Dovolite otrokom to neprecenljivo bogastvo doživetij na vasi.
Obstaja nekaj čarobnega, ko poslušam zgodbe ljudi, ki so otroštvo preživeli pri sorodnikih na vasi. Naj so to poletne počitnice ali leta, preživeta “zaradi zdravja” in vse do ljudi, ki so rojeni in so odrasli na vasi. Vsi se strinjajo v enem: to je bilo njihovo najlepše obdobje v življenju. Ko pravijo o dnevih preživetih na vasi, pravijo o pravem, živem stiku z naravo, ki se vlije v majhno dušo za celo življenje. Zakaj je tako?
Če otroku daste za darilo igračko konja, boste zelo hitro opazili, da otrok med igro oponaša pravega konja in kako zelo hitro iznajde neke nove izraze, s katerimi se pogovarja z igračko. Tako je s katero koli igračko živali, tako je tudi z igračkami, ki predstavljajo naravo. To je samo nagon, da naravo doživijo v živi obliki in nič več.
Bivanje na vasi = doživetje
Postavlja se vprašanje, koliko priložnosti imajo danes otroci v mestih vsakodnevno doživljati ta pristni dotik z naravo, z rastlinami ali živalmi in da to ni živalski vrt, park ali neki hišni ljubljenček. Vse, kar ima otrok v mestu priložnost videti ali dotakniti, je že zdavnaj izgubilo svoje prave naravne lastnosti. Lahko rečemo, da je ta dotik samo preprosto označevanje pravega življenja v naravi. Na žalost sta televizija in računalnik povečala umetni občutek, da ima otrok stik z naravo. Šele odhod na vas ali daljše bivanje v naravi otrokom da občutek pravega doživetja.
Pristni stik z naravo
Pogosto na poti do morja v avtu, v katerem se udobno vozi družina, nekdo vzklikne “Glej kravo!” In vedno znova vzkliki navdušenja, ko gremo skozi neko vas ali mimo kakšne planšarije. Vsi vzklikajo: “Glej, krava! ali “Glej, ovca!” in vsi občudujejo hribe, gozdove, kanjone … vse, kar sestavlja pravo, neizkoriščeno naravo. Kot da je krava nekaj, kar se vidi enkrat v življenju.
Kaj je to? To je samo naravni tok stvari. Žival, ko se pase na obronkih neke planine, v nas povzroča občutek neke čudne vrnitve k naravi – nečesa, kar smo podedovali in potem nekam založili. Pri otroci je to še bolj izraženo, ker so otroci po svojem bitju in občutljivosti mnogo bližji naravi in še vedno niso padli pod vpliv navideznega življenja.
Občutek pripadnosti
Za začetek bi morali otroke pogosteje peljati na vas. Če sami nimate možnosti – si jo izmislite. Poiščite nekoga, ki ima še vedno kaj na vasi in se “prilepite nanj”, vsaj zaradi otrok. Zakaj bi vaš otrok bil prikrajšan za občutek pripadnosti naravi, za vse tiste zgodbe o živalih in gozdovih – kjer drevje “resnično diši” in pod koreninami katerih se morda resnično skrivajo palčki. Tega neprecenljivega bogastva doživetij, ki ima veliki pozitiven vpliv na razvoj otroka, ne bi smeli otrokom nikakor ukiniti.
Ljubezen do ekologije
Vem, da je zamenjava za vse to, nekaj, kar se imenuje šola v naravi, bivanje v naravi in podobno. In da gredo številni mestni otroci enkrat na leto za sedem ali deset dni v urejene, specialne “mini rezervate”, kjer se učijo o naravi. To je lepo, vendar to ni pravo doživetje narave. Otrok na vasi živi življenje ljudi z vasi, je v ritmu vaškega življenja in s tem tudi v ritmu narave. Otrok se na vasi nauči, kaj in koliko narava daje in koliko potrebuje in se z njo nauči pogovarjati kot s prijateljem v šoli ali na ulici. Teh nekaj tednov, preživetih v skupnosti v pristni naravi, ima vpliv na celotno življenje, ker se prenaša tudi na življenje v mestu.
Zelo pomembno je, da se otrok pri svojem odraščanju čim bolj pogosto srečuje s čim bolj pristno naravo in da iz tega srečanja nekaj prenese na neposredno okolje (doma, v stavbi, šoli itd). V nekaterih državah so se spomnili, da čez poletje organizirajo skavtske tabore, vožnjo kolesa po naravi in niz aktivnosti, ki jih vključujejo v obvezni šolski program.
Najlepši spomini
Bili so primeri, da so v okviru ekskurzije organizirali obisk vasi, kjer imajo otroci organizirano bivanje in tudi delo na vasi. Pravijo, da so to najbolj priljubljene ekskurzije.
Turistično bivanje mestnih otrok v naravi ima kratkotrajni učinek. Bolje bi dobro, da se otroke vključi tudi v samo delo na vasi, da popolnoma občutijo dih življenja v pristni naravi. Verjamem, da bi jim to ostalo v daljšem spominu kot samo ogledovanje.
Zelo rad bom v najlepša in najbogatejša otroštva uvrstil tiste, kjer je pomembno mesto imelo poletno bivanje pri starih starših na vasi.
Ko taki otroci odrastejo, popolnoma drugačen odnos do svojega okolja v mestu, so veliko bolj ustvarjalni tako doma kot v službi. Psihologi bi vsekakor imeli svojo razlago cele zgodbe, ekologi pa vedo samo eno: aktivirajte svoje spomine na neokrnjeno naravo in spoštujte jo z enakim navdušenjem kot otrok, ki mu dovolite, da prvič dotakne kravo ali posadi neko “zelo pomembno” rastlino.