Imate otroka? Noro, prijatelj, noro!
Ne, dragi moji prijatelji brez otrok, niti sanja se vam ne, kako je imeti otroke. Seveda, morda ste brali o vsem tem, gledali filme, opazovali druge, da je preprosto in enostavno. Ampak ne veste. In tu ni jeze. Ne boste niti vedeli, dokler se ne odločite za ta korak.
Naj začnem od začetka? Če sem noseča ali nisem noseča? Če mi je slabo, ker sem preveč jedla ali ker sem zanosila? Naj kupim test in preverim? Naj dam kri? Ali pa pogledam, koliko mi zamuja?
Noseča sem. Jupiii! In kaj zdaj? Naj še naprej delam ali ne? Kako naj se borim s slabostjo? Se mi bo še kaj zgodilo? Se mi lahko še kaj zgodi? Zakaj sem tako lačna? Naj jem za dva? Za tri? Štiri? Moram priganjati moža, da mi kupuje praženi krompirček? Sploh smem jesti toliko krompirčka?
Kako povedati vsem okoli nas? Kdaj povedati vsem okoli nas? Kaj pa, če se kaj zakomplicira? Katerega ginekologa naj izberem? Na katere vse preglede moram iti? Bo vse bilo v redu? Kaj, če ne bo vse v redu?
Kaj naj počnem, če zbolim? Kaj naj počnem, če postanem živčna? Bo to otroka ubilo? A čuti to? Kako se otrok razvija? Se pravilno razvija? Kaj, če se rodi in mu nekaj manjka? Lasje, na primer? Aha .. to je normalno .. je pa tudi normalno, da ima lase. Ljudje moji, koliko informacij. Pa še niti do petega meseca nosečnosti nismo prišli.
Naj gremo na 3d, 4d? Se že kaj vidi? Joj, kakšno ime mu/ji bomo dali? Kdaj bom rodila? Kje bom rodila? Kdo bo pri porodu? Kako bom rodila? Kaj, če gre kaj narobe? Pa porod traja kakšnih tristo let? Sem močna? Sem zmešana? Spet bi jedla krompirček.
In potem rodiš. In kaj zdaj? Dojenčka, majhno štručko, postavijo v tvoje roke. In znajdi se. Sama. Home alone. Kako nadeti plenice? Kaj gre najprej? Kako dojenčka mazati? Kako naj ga kopam? S čim? A dobro je? Lepo spi? Diha? A diha? Zaboga, a sploh diha? Diha, uh, zdaj mi je lažje?
Kako pa naj ga hranim? S čim naj ga hranim? Koliko je dovolj? Je bilo dovolj? Naj sesa? A dobro sesa? Toliko je vprašanj … Hvala bogu za patronažno. Lahko vsaj koga morim.
In potem dojenček prične rasti. A lepo raste? kako napreduje? Koliko ima mesecev, kilogramov? Kdaj naj začnem uvajati gosto hrano? Kako naj uvajam gosto hrano? Kaj najprej? Krompir? Korenček? Kaj potem? Kdaj meso? Kdaj cvetačo? Kako, zavraga, se naredi cvetačo? Nikoli je nisem pripravljala.
Je? Je sploh okusno? Mož, poskusi ti. Praviš, da je fuj, a kaj naj … Ni soli za dojenčka. Ni sladkorja. Je tako prav?
Je karkoli, kar počnemo, tako, kot mora biti? Ali pa počnemo narobe, prav narobe. Milijon sedemsto tisoč vprašanj je samo do prvega rojstnega dne. Kje je še drugo leto? Peto? petnajsto?
Bom sploh kaj znala, ko bom postala mati najstnika? Pa ko moj mali junak pride domov, zaloputne vrata svoje sobe in navije glasbo do konca?!
Verjetno ne bom. A ne smejte se mi, dragi moji prijatelji brez otrok. Ker tudi vi ne boste, ko boste sami v tem. In tudi če mislite, da znate, boste vedno trepetali in se spraševali, če vse počnete, kot je treba? In zakaj vaš otrok ne sedi, sosedov pa že leti ali zakaj je dobil štirico pri fiziki, čeprav je mulc prav vse znal in se tako dosti učil. Verjetno ga učitelj ne mara, mater mu. Hihihi, prav tako. In boste ponosni, utrujeni, srečni, zaskrbljeni, ljubljeni, jezni, prestrašeni, vzhičeni, najpametnejši in najneumnejši. In če vas kdo vpraša, kako se počutite, mu recite noro, prijatelj, noro. Ker starševstvo je prav tako. Noro, prijatelj, noro.