Kako otrokom postaviti spoštljive meje

Postavljanje spoštljivih meja, brez kaznovanja, je bistveno v pozitivni vzgoji in starševstvu. Vendar to, da se ne poslužujemo kazni, ne pomeni, da otrok lahko počne, kar koli želi.

Kako otrokom postaviti spoštljive meje

Kaj so spoštljive meje?

Pri spoštljivih mejah gre za kombinacijo razumevanja in spoštovanja čustev ter postavljanja jasnih in odločnih omejitev glede slabega vedenja. S postavljanjem spoštljivih meja otroku najprej izkažemo empatijo: »Vem, da si to zelo močno želiš. Vem, da si jezen. Žal mi je, da nisem bila zraven, da bi ti pomagala.« Hkrati pa postavljamo jasne omejitve glede vedenja: »Nočem, da zmerjaš. Tega ti zdaj ne morem dovoliti. Moj odgovor je ne.«.

Kaj so nespoštljive meje?

Kaznovanje, poniževanje, posmehovanje, grožnje, pretirane zahteve, nerazumevanje čustev, reševanje pred vsakim razočaranjem in razvajanje otrok ni spoštljivo in ljubeče niti do otroka niti do sebe. Postavljanje nespoštljivih meja je značilno za tradicionalno, trdo vzgojo, v kateri pogosto manjkata spoštljivost in empatija, pri mehki vzgoji pa običajno manjkata jasnost in odločnost. Če vzgajamo brez empatije in postavljanja jasnih omejitev v vedenju, se bodo otroci vedli še bolj težavno – težko se bodo povezali s svojimi čustvi in potrebami, pogosto bodo agresivni, žalostni, negotovi in izbruhi besa bodo pogostejši.

Zakaj postavljati spoštljive meje?

V osnovi gre za to, da starši svojim otrokom pomagamo ostati povezani s svojimi potrebami in čustvi, to je z lastnim jedrom, popravljanje vedenja pa je sekundarnega pomena. V navadi pa je, da kadarkoli se otrok grdo vede, starši začnemo pritiskati na spremembo vedenja, za vzroke, ki so ga povzročili, pa se sploh ne zanimamo. Tako ne moremo videti celotne slike. Ko enkrat razumemo, zakaj se otrok tako obnaša kot se, postanemo bolj razumevajoči, ljubeči in vse se spremeni na boljše. Pri nas doma se za kazen v vzgoji nismo odločili, saj ne verjamemo, da kaznovanje kakorkoli pomaga našim otrokom. Če kazen ne deluje pri odraslih, zakaj bi pri otrocih?

Kako otrokom postaviti spoštljive meje

Zakaj se otroci vedejo težavno?

Kadar otroci udarijo bratca ali sestrico, grizejo, kričijo, nočejo poslušati in sodelovati, rečemo, da se težavno vedejo. Vendar so vzroki za tako vedenje nezadovoljene potrebe. Če so zaspani, lačni, se dolgočasijo, jim primanjkuje igra, zabava ali sprostitev, čutijo pomanjkanje pozornosti in če ne čutijo dovolj močnega telesnega in čustvenega stika z enim od staršev, se poruši ravnovesje v njihovih možganih in postanejo agresivni in težavni. Tako se bo na primer kmalu po tistem, ko otrok konča vrtec in se z njim odpravimo domov ali v trgovino, najverjetneje zgodilo, da se bo vedel nerazumno in težavno. Lahko, da je imel v vrtcu stresen dan, lahko se je premalo smejal, lahko da je moral deliti igrače z drugimi otroci, ko za to še ni bil pripravljen, lahko da je premalo pojedel, ker mu hrana ni bila dovolj okusna, lahko da se ni dovolj naspal, ni čutil dovolj pripadnosti, mu je kdo rekel kaj grdega …

Vse to se v otroku nabira in povzroči, da se počuti frustriranega in nezadovoljnega, kar pokaže na različne neprimerne načine.

Pokažimo zanimanje za otrokovo počutje

Če smo v trgovini, mu ne govorimo, česa vse ne sme početi, ker ga s tem vzpodbudimo, da bo storil ravno to, česar ne želimo. Če otrok še ne kriči in še ni močno čustveno vznemirjen, lahko starši pravočasno preprečimo neprimerno vedenje tako, da pokažemo iskreno zanimanje za otrokovo resnično počutje. Vprašamo ga lahko: »Kako si se danes počutil v vrtcu? Te je kaj jezilo? Povej mi, kaj ti je bilo v vrtcu všeč?«

Preusmerimo pozornost

Slabo in nerazumno vedenje lahko preprečimo tudi tako, da pravočasno preusmerimo otrokovo pozornost. Otrokove zgornje možgane, odgovorne za razmišljanje in pomiritev čustev, preusmerimo tako, da mu postavimo omejeno in učinkovito izbiro: » Me želiš držati za roko ali se želiš peljati z vozičkom?» Dodelimo mu lahko kakšno koristno opravilo, da na primer sam zbira jabolka in jih zlaga v vrečko. Če bi otrok rad vzel več sladkarij hkrati, mu lahko najprej postavimo spoštljivo mejo: »Vem, da si želiš liziko in čokolado« in nato še jasno in odločno mejo »a jaz nočem, da vzameš oboje, ker sem se odločila, da ti bom danes kupila samo eno sladkarijo. Želiš imeti liziko ali čokolado?«

Kako otrokom postaviti spoštljive meje-1

Ne kaznujmo

Ko se vrnemo domov iz vrtca ali šole in vidimo, da otrok s slabim vedenjem kar ne preneha, nas ne posluša, noče sodelovati, ga nikar ne kaznujmo in ne predavajmo o tem, kako se lepše obnašati. Njegovo vedenje samo pomeni, da se vzrok nahaja nekje drugje in je povezan z globljimi čustvenimi potrebami.

Če hoče udariti brata, ker ni dobil, kar je želel, najprej zaustavimo vedenje in če je potrebno, primemo otrokovo roko in rečemo: »Kaj se dogaja? Ne dovolim, da tepeš in zmerjaš brata.« Nato pa pokažimo razumevanje do otrokovih čustev. »Vidim, da si zelo jezen in zraven mene lahko jočeš, kolikor želiš. Vse je v redu in kmalu bo vse dobro.« Če otrok doživi izpad trme, se spustimo na njegovo višino, vzpostavimo očesni stik in postavimo mejo na spoštljiv in odločen način. Odločnost pomeni postaviti mejo, ne za to, da bi kaznovali, ampak da bi se otroci počutili varni, ko so jezni in svojih čustev ne morejo obvladovati. Spoštljive meje pomagajo izraziti boleča čustva, ki so se čez ves dan nabirala, in se resnično sprostiti, postati bolj poslušni in sodelovalni.

V nekaterih situacijah je potrebno reagirati hitro in brez razmisleka o spoštljivosti pri postavljanju meja. Če naš triletnik steče proti cesti, če je ogroženo zdravje ali življenje otroka, takrat starši nimamo časa za razmislek, ampak je pomembno, da reagiramo hitro in takoj postavimo mejo.

Pretirana empatija

Če smo do otroka pretirano empatični in mu ne postavimo jasnih in odločnih meja, se zgodi, da bo še naprej udarjal, brcal, se kujal, bil neposlušen in se vedel neprimerno. Razlog za to je, da nima dovolj jasne in odločne podpore, ki bi mu pomagala obvladovati čustva in zaustaviti slabo vedenje. Če starši postavljamo meje s kaznovanjem, se otroci ne počutijo dovolj varni, zato sčasoma prenehajo kazati svoja čustva in potrebe, a se slabo vedenje ne preneha. V resnici se spremeni v še večje merjenje moči, maščevanje, celo pravo uporništvo ali pa v pretirano podredljivost.

Iskanje rešitev

Ko je čustveni vihar za nami in se vsi dobro počutimo ter smo sproščeni, se posvetimo iskanju rešitev. Nekaj vprašanj, ki otroka spodbujajo k razmišljanju o lastnem vedenju: »Kaj se je zgodilo? Misliš, da je primerno ali neprimerno vedenje, če brcaš brata, ko nekaj ni po tvoje in se slabo počutiš? Kako se počuti brat, ko ga brcneš? Kaj lahko tvoj brat naredi, če postane jezen nate? Kako bi se ti počutil, če bi te brat brcnil nazaj? Imaš kakšno idejo, kaj bi lahko naredil drugače, ko si jezen?« Vprašanja naj ne bodo postavljena v zaslišujočem tonu, saj se nam bo otrok ponovno uprl, ampak v iskrenem in resničnem zanimanju za pogovor z otrokom.

Zavedati se moramo, da otroci še nimajo dovolj izkušenj, vseh informacij in sposobnosti za obvladovanje svojih čustev. Če se otrok ponovno slabo vede, ga ne kaznujmo, ampak se še naprej spoštljivo in odločno ukvarjajmo z njim.

Klara Bajec

Klara Bajec

Sem mama dveh deklic starih 7 in 8 let, podjetnica, svetovalka in certificirana trenerka za pozitivno vzgojo in starševstvo, praktik in mojster nevrolingvističnega programiranja, inštruktorica osnov Zakona privlačnosti, mojster investiranja in coach za vodenje osebnih financ. Na podlagi dolgoletnega izobraževanja in izkušenj z lastnimi otroki sem razvila veliko preprostih, vendar učinkovitih pristopov, ki brez večjega stresa resnično delujejo.

Več o meni lahko preberete na FB strani Pozitivna vzgoja in starševstvo, kjer mi lahko tudi pišete.
Klara Bajec
Ocena:
[Skupaj: 11 povprečno: 4.6]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor