Nefer starši

Nefer starši

Piše Ana Bešter Bert0ncelj

Kako smo starši včasih nefer in kako dvolični smo pravzaprav. Od otroka pričakujemo in zahtevamo, da bo takrat, ko je razburjen, jezen, žalosten, nemiren, znal zadržati svoje občutke, svoja čustva in svoj notranji nemir in se bo znal trenutni situaciji ustrezno obnašati in se odzivati.

Če so na obisku kolegi ali tast in tašča, potem je to še toliko bolj pomembno. Če je zraven opravljiva soseda ali kdo, katere mnenje vam je pomembno, potem je še bolj nujno, da se otrok pokaže v najlepši možni luči, sicer bo slabo luč vrgel tudi na vas.

Ampak ustavite se za trenutek in pomislite, kaj od otroka zahtevate. Kolikokrat na dan ste vi razburjeni, jezni, žalostni, nemirni? Kolikor na dan vas kaj popolnoma vrže iz tira? Kaj takrat naredite? Znate zadržati svoje neprijetne občutke, svoja čustva in svoj notranji nemir? Ali vse stresete ven iz sebe in po možnosti na otroka, ki je v te primeru le strelovod in mora (hočeš nočeš) prenašati vaše »izpade«. Verjetno je sicer otrok (v vaši glavi) kriv za to, on je razlog, on je odgovoren, ker ne posluša, ne uboga, ne upošteva in tako dalje.

V bistvu gre za to, kako se kot starši znate samoregulirati. In če so vaši mehanizmi samoregulacije takšni, da ne znate držati neprijetnih čustev in občutkov, potem boste imeli v odnosu z otroki velike težave. Ali če povem drugače, imeli boste zelo veliko priložnosti za učenje. In otroke boste vse to lahko naučili le toliko, kolikor znate in zmorete sami.

Morda ste sami imeli starše, ki niso znali ravnati s svojimi čustvi in občutki. Morda danes reagirate enako, kakor so oni. Morda ste se naučili, da čustva in občutke potlačite. V obeh primerih ne znate držati prostora za svoje neprijetne občutke in svoja neprijetna čustva. Zato tudi vaši odzivi ne morejo biti ustrezni, ampak so zgolj reakcije, ki so bolj ali manj rušilne za odnose.

Učenje samoregulacije in proces gradnje mehanizmov samoregulacije je dolg proces. Ne zgodi se čez noč. Otrok potrebuje mnogo izkušenj, mnogo ponovitev, da zgradi povezave v možganih, ki mu omogočajo, da se lahko sooča s situacijami, ki so zanj neprijetne. Zato naslednjič, ko bo dvoletnik ali petletnik imel »izpad«, namesto da razmišljate, da je že dovolj star, da bi vse to mogel že znati, raje naredite prostor, da se bo teh procesov lahko ob vas učil. In spomnite se, koliko odraslih še danes tega ne zmore in ne zna.

Vse prevečkrat se zapletate z vsebino (kaj otrok hoče), namesto da bi se ukvarjali z odnosom. Tega, kar želiš, ti ne dam/ti ne dovolim (to je vsebina), ampak tukaj bom zate, da se lahko z vsemi neprijetnimi občutki, ki jih ob tem doživljaš in so normalen odziv, soočiš. Kako? To pa je izziv za vse sodobne starše, ki morajo krepko prevetriti svoje mehanizme samoregulacije, če želijo to učiti svoje otroke.

Prispevek je bil objavljen tudi v reviji Lady.

Ana Bešter Bertoncelj

Ana Bešter Bertoncelj

Sem magistra sociologije, ki sem že v svoji magistrski nalogi z naslovom »Povezanost med otrokovo navezanostjo na mater in njegovim socialnim razvojem«, raziskovala odnose in navezanost. Svoje znanje o odnosih sem nadgradila na Fakulteti za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda v Ljubljani, kasneje pa sem se dodatno izobraževala iz transakcijske analize in dosegla naziv TAP (Transactional Analyst – Psychotherapist).

Ker me še posebej zanimajo partnerski odnosi, sem tudi Imago terapevtka. Od leta 2006 delam v svoji zasebni praksi s posamezniki, pari in starši. Vodim predavanja in delavnice, zadnje časa pa se vse bolj posvečam vzgoji in delu z mamicami.

Sem avtorica knjige za osebno rast Otrok v meni in otroške knjigice Torta velikanka. Že več let sem kolumnistka v reviji Lady.

Najdete me na FB strani Ljubeča mama.
Ana Bešter Bertoncelj

Latest posts by Ana Bešter Bertoncelj (see all)

Ocena:
[Skupaj: 2 povprečno: 5]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor