Starševstvo – priložnost za vpogled v lastne družinske vzorce

Starševstvo – priložnost za vpogled v lastne družinske vzorce

Ko postanemo starši se nas svet obrne na glavo. Se strinjate? Kar naenkrat imaš ob sebi malo bitje, do katerega čutiš brezpogojno ljubezen, za katerega bi naredil vse in hkrati se zaveš, da je popolnoma odvisno od tebe.

Močni občutki torej, tako ljubezni kot strahu – če smo iskreni. In morda so prav ta močna čustva razlog in hkrati priložnost, da na površje pride še kaj več. Da hote ali nehote, dovolimo na plano občutkom, katerim do sedaj nismo namenjali pozornosti. Ker smo se ukvarjali z izobrazbo, kariero, iskanjem stanovanja, partnerstvom, ambicijami. Ko pa postanemo starši, vse ostalo nekako izgine in takrat enostavno pride v ospredje drugačen pogled na svet, takrat čutimo na novo.

Za svoje otroke si želimo najboljše, želimo si, da so srečni. Spominjamo se vsega, kar je bilo v otroštvu lepega in hkrati se pojavijo tudi tisti občutki in izkušnje, katerih svojim otrokom ne privoščimo. Vsi smo kot otroci doživeli, da nismo bili slišani, videni, vprašani. Vsi smo se počutili spregledane, nemočne, odvisne. Vsi smo bili vodeni, usmerjeni, kontrolirani. V večini primerov seveda vse to z najboljšim namenom. Vsi že »vemo«, da so naši starši delovali najbolje kot so znali in so nam želeli le najboljše. In prav zato se večina tu ustavi in reče: ah, saj tako pač je. Um si to lahko razloži.

Kljub temu pa to ne spremeni dejstva, da smo se tekom odraščanja počutili osamljene, prestrašene, jezne, razočarane, osramočene, ranjene. In vprašanje če smo tem občutkom dovolili, da se izrazijo. V tem je težava. To boli. Ker to ostane neizraženo v nas. Ujeta energija znotraj nas, znotraj odnosa. Zaradi tega so tako pogosta trenja med starši in odraslimi otroki, ki se kažejo v obliki obtoževanj, kritiziranja, zamer. Ker teh čustev nismo predelali. Ker je naš notranji otrok še vedno ranjen. Ne gre toliko za to, kaj se nam je ali pa ni dogajalo, gre za to, da nam ni bilo oziroma nam še vedno ni dovoljeno izraziti tistega kar smo čutili. »Ne pretiravaj… kako se pa obnašaš… saj ni tako hudo… to pa res ne boli… ne jokati… ne bodi trmast… to pa ni lepo… bodi priden…«. Znano? Kolikokrat ste to slišali? Kolikokrat ste to izrekli? Vsi ti stavki nam dajejo vedeti, da naše obnašanje, občutenje ni ustrezno. Da ni pravilno. Da bi morali drugače. Da naša resnica ni prava. Da naše potrebe niso upravičene.

Čisto mogoče je, da je vaš odnos s starši popolnoma neproblematičen, lep. Pa vseeno to ne pomeni, da znotraj vaše družine ne obstajajo vzorci in prepričanja, ki so za vas na nek način škodljivi, za katere je mišljeno, da jih presežete in jih s tem ne prenašate naprej na svoje otroke. Ker vsi imamo starše, katere imamo, z določenim razlogom. Da nam pomagajo ozavestiti tisto izkušnjo, zaradi katere smo »tukaj«. Ni mišljeno, da odrastemo v svojo mamo ali očeta, pa vendar se točno to, vsaj na določeni ravni zgodi, v kolikor se ne začnemo poglobljeno ukvarjati s svojimi/družinskimi prepričanji in vzorci. Do določene mere moramo zavzeti kritičen odnos – tako do sebe kot do svojih staršev. Sama temu raje rečem neosebni odnos. S tem vsemu skupaj odvzamemo negativni naboj in koncept krivde in preprosto uvidimo, kaj lahko naredimo drugače.

Imamo torej pravico čutiti kar koli čutimo in to izraziti. Ne dovolimo umu, da nas bremeni z občutki slabe vesti. Iskren vpogled vase in preseganje lastnih omejujočih vzorcev in prepričanj zahteva odločnost, predanost in pogum. Ampak hkrati, ko enkrat ozavestimo, da je to edini način, na katerega lahko svojemu otroku damo tisto, kar smo sami v otroštvu pogrešali; niti nimamo druge možnosti. In to potem niti ni več izbira.

Pogosto lahko slišimo, da so otroci naše ogledalo. V njih vidimo sebe, vse tisto kar nas osmišlja, osrečuje, inspirira in hkrati tisto, kar nas boli. Mogoče tega ne vidimo v sebi, vidimo pa v drugemu. In čeprav se nam za nas same pogosto žal ne zdi vredno truditi, najdemo razlog zakaj ne moremo ali nimamo časa; smo za dobrobit otroka hitreje pripravljeni nekaj storiti. K sreči. In ko začnemo delati v dobro otroka ugotovimo, da delamo zase. Ker gre vse skozi nas, skozi naše lastno ozaveščanje sebe. To je edina pot. Da se zmoremo sami razbremeniti kolektivnih/družinskih/lastnih zgodb, ki nimajo veze z našo resnico, ki nas ne podpirajo v našem bistvu. Sami se moramo odločiti zase, ker se s tem odločimo za svojega otroka.

Katja Zupančič
Ocena:
[Skupaj: 1 povprečno: 5]

Morda vas zanima tudi ...

Katja Zupančič

Verjamem, da je tisto, za čemer vsi stremimo: živeti Sebe. Živeti svojo edinstvenost, tisto, kar smo v resnici. Ničesar ni, kar moramo dodati, kar moramo doseči, da bomo dovolj ... le spustiti moramo - tisto, kar nismo, in se osvoboditi. Menim, da je razumevanje sebe in svojega življenja naša »čarobna palčka«. Moje osebno raziskovanje sveta traja že kar nekaj časa in na tej poti sem se srečala z mnogo dragocenimi znanji in pristopi. S spoznavanjem Human Design sistema lahko rečem, da so se mi v zvezi z razumevanjem same sebe in življenja, posamezni koščki zares sestavili v smiselno celoto. Poleg tega, da mi je Human Design pokazal vidik sebe in drugih s popolnoma novega zornega kota, imam prvič v življenju občutek, da sem skupaj s teorijo dobila tudi konkretna navodila za uporabo v praksi. In pa nekakšno olajšanje in dovoljenje, da sem v življenju lahko tisto, kar sem v sebi vedno vedela, da sem. katja-zupancic.com

Dodaj odgovor