Vrnimo nedeljo nazaj

Vrnimo nedeljo nazaj

Kaj se je zgodilo z nedeljo? Nekaj dni nazaj sem jo ves dan iskal, a je nisem mogel najti. Spominjam se, da je včasih nedelja bila praznik. Ljudje so si oprali ušesa in vratove in oblekli bele srajce. Ob nedeljah se je šlo na družinska kosila, po katerih so vsi dremali, razmetani po stanovanju kot nasedli kiti in šele vonj po črni kavi bi jih prebudil iz te omamljenosti. Vstajali smo počasi, previdno, ničesar nismo smeli početi hitro in naglo. Nedelja je bila dan za počasnost, lenobnost, dan, ki smo ga preživljali tako, kot da se pred njim nič ni zgodilo in mu nič ne bo sledilo.

“Nedelja – dan brez bodočnosti,” je v eni svojih pesmi zapisal Raša Livada. Ne vem, kaj je on mislil, ko je napisal ta verz, vendar pa je to zame najboljši opis za nedeljo. Tisto drugo nedeljo, kot je včasih bila, in ne  tako, kot je zdaj in kot je bila, ko sem zadnjič šel ven.

Včasih ob nedeljah skoraj nihče ni delal.V bistvu se je dalo do desetih v nekaterih prodajalnah kupiti kruh, mleko in piškote, prav tako pa so do desetih bili odprti kioski za prodajo časopisa. Vse drugo je bilo zaprto in uživali smo v nedeljskem miru.

Na tržnico smo šli dan prej. To je bil pravi dan za nakup paprike, lubenic in kajmaka. V nedeljo smo šli na tržnico samo takrat, ko nismo mogli v soboto. Navsezadnje je nedeljska ponudba na tržnici bila zelo okrnjena v primerjavi s sobotnim obiljem.

Nedelja je bila dan za izlet. Vzpenjali smo se na Šmarno goro, kot da osvajamo Everest, potem pa smo tekli dol, vse dokler se nismo utrudili. Potem smo iz nahrbtnika vzeli maslene rogljiče, trdo kuhana jajca, Zdenka sir in rdeča jabolka.

Ob nedeljah je opoldanski mir na dvorišču trajal dlje. Nismo igrali nogometa, nismo brcali žoge v zid. Bili smo tiho tudi med igranjem frnikol. Šele pozneje popoldne, ko se je že delal mrak, smo pričeli govoriti glasneje in svobodneje, čeprav tudi takrat naši glasovi niso odmevali kot čez teden.

Nedelja je bil počasen dan. Dan za regeneracijo. Dan, ko so po celem mestu opoldan žvenkljajo jušne žlice, ko so ulice bile puste, vozila javnega prevoza pa prazna.

“Nedelja – dan brez bodočnosti.” Dan, ko smo pozabili na preteklost in nismo mislili na bodočnost. Sobota, ko so vsi nekam hiteli, je bila že preteklost, bodočnost je prišla s ponedeljkom, strašnim dnem, ki je predstavljal začetek novega enoličnega delovnega tedna.

Nedelja je bila kot rajski vrt. dan med resničnostjo in sanjami. Dan, ko smo lahko počeli karkoli, ničesar pa nam ni bilo treba zaključiti. Kotiček ne na zemlji, ne na nebu.

Ko pa sem včeraj šel ven, sem pomislil, da je morda četrtek ali petek ali kateri koli drug dan, samo nedelja ne. Vse trgovine so namreč bile odprte in tudi lekarna.

Le banka je bila zaprta. A tega od bank tudi ne pričakujem, saj banke povsod delajo manj kot vsi drugi. Če bodo tudi banke pričele delati ob nedeljah, bo to znak, da se bliža konec sveta. (Naj, nobene škode ne bi bilo …)

Potem sem pričel iskati nedeljo. Kukal sem v razne stavbe, se sprehodil ob reki, spraševal sem ljudi, ki so čakali na avtobusni postaji, zatem mladeniče in mladenke s s slušalkami v ušesih, vendar pa mi nihče ni znal odgovoriti. Skomigali so z rameni in me gledali tako, kot da ne razumejo, kaj sprašujem, kot da je nedelja mrtva in pozabljena beseda, razumljiva samo nekaterim lingvistom in arheologom.

Včasih je bila nedelja lepa. Dlje smo spali, pozneje zajtrkovali in vsak je lahko zavlačeval, kot je želel.

Ob nedeljah smo hodili na nogometne tekme, potem na sprehod ob reki in pozno popoldan naročili palačinke s čokolado in orehi. Večer se je prikradel, vendar pa se noben ni na to oziral, saj smo vedeli, da je nedelja drugačen dan od vseh ostalih in da se v bistvu nikoli ne konča.

Potem pa se je nekaj zgodilo in je nedelja izginila. Karkoli počnemo in poskušamo, je ne uspemo najti. Nekam se je skrila, užaljena in prestrašena zaradi verjetnosti, da bi jo nekdo prisilil v spremembo imena. Če namreč nedelja izvira iz besed “ne delati”, vsi pa se tega dne vedejo kot da gre za kateri koli drug dan in ne prenehajo s svojimi dejavnostmi, potem nedelja ni nedelja in je s pravico nekam zbežala. Šla je nekam, kjer še vedno spoštujejo enostaven nauk: šest dni delaj, sedmi dan počivaj, beri knjige, piši pesmi, pojdi v naravo, bodi drugačen kot preostalih šest dni. Tega dne bodi drugačen, da bi lahko vse preostale dni delal, kar moraš. Upočasni. Poišči kakšno umirjeno pesem in jo cel dan poslušaj. Uživaj v sproščenosti. Reci: “Priznam, umirjen sem, če bi hitel, ne bi vedel, da obstajam.”

Da, skrajni čas je, da vrnemo nedeljo. Če tega kmalu ne bomo storili, je nikoli več ne bomo videli. Življenje brez nedelje oz. brez dneva počitka pa ni več življenje, ampak mračni vrtiljak, ki se ustavi samo enkrat – takrat, ko je prepozno za karkoli.

David Albahari

Ocena:
[Skupaj: 18 povprečno: 4.6]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor