Nosečniški dnevnik 2: 35 teden nosečnosti

Nosečniški dnevnik 2: 35 teden nosečnosti

Teža: +10kg
Obseg: 97,5cm

Punčka

S svojimi nekaj več kot 30 centimetri in skoraj 2,5 kilogrami je gospodična precej odločna in hitro pove, kdaj ji pozicija, v kateri ležim ali sedim, ne ustreza (velikost lahko primerjate s kartonom ducat jajc). Stanje na nogah je večino dni tako ali tako skoraj nemogoče, ker prav hitro dobim občutek, da mi primanjkuje kisika in se bom znašla na tleh. Tega se iz prve nosečnosti ne spomnim. Če sem se prej večinoma počutila dobro ali našla način, da mi je bilo udobno v vseh situacijah, je zdaj malce drugače, saj že nekoliko neustrezna pozicija povzroči precej boleč odziv iz trebuščka, nekje proti spodnjem delu je točka, ob katero se upre vedno, kadar bi rada mamico opozorila, da ji nekaj ne ustreza. Premika se še vedno na podoben način, zato se mi zdi, da je še vedno obrnjena z glavico navzdol.

Simptomi

Nekaj bolečine ob premikih, vsako jutro mi je povsem jasno, kje je kakšna kost, predvsem v spodnjem delu. V prvi nosečnosti sem se res premikala kot kakšen pingvinček, ampak kaj pomeni nosečniško racanje, pa mi je jasno šele zdaj, ko glavica dojenčka že pritiska navzdol.

Krčenje maternice sem res nekoliko omejila s pomočjo magnezija, zdaj ga ne jemljem več redno, ampak samo kadar se pokažejo težave, kot so kakšni krči v nogah, zaradi katerih je težje spati, ali kadar se krčenje maternice nikakor noče pomiriti. Odločitev, da se končno malo pomaknem stran od pretiranih obremenitev in ne vozim več avtomobila, je bila absolutno na mestu in pravzaprav nujna.

Na ta račun sem sicer zamudila nekaj stvari, ki jih drugače nikakor ne bi, ampak mamice smo mamice in za svoje malčke bomo vedno pripravljene narediti vse, kar le lahko. V prvi nosečnosti sem volan avtomobila predala drugim že prej, tokrat pa so seveda obveznosti malce drugačne in sem bila do 34. tedna v avtu večinoma za volanom, zdaj mi na pomoč priskočijo drugi. Res pa je, da je bilo moje počutje za volanom precej boljše, kot če sem sedela na sovoznikovem sedežu.

Ker pa seveda vseh simptomov nosečnica sama ne more opaziti, se mi zdi pomembno, da omenim tudi opažanje bližnjih, ki pravijo, da sem zadnje čase ves čas napeta in ni potrebno prav veliko, da me neka malenkost vrže iz tira. Kar pa seveda ni ravno najbolj prijeten občutek, tega seveda ne bi počela, če bi se vsega skupaj zavedala, ampak priznam, da te razlike sama nisem opazila, prišlo je do čudnih občutkov, res sem se počutila malce slabše in težje našla energijo za dobro voljo in veselje pri vsakodnevnih stvareh, ampak kako močno je to vplivalo name, sem se začela zavedati šele zdaj, ko so me na to opomnili drugi. Kaj je to? Hormoni, seveda. Mi je povsem jasno, sploh kadar se takšne stvari dogajajo, brez da bi se zavedala. No, imam pa le možnost, da se teh nekaj zadnjih tednov malce bolj potrudim, kar pa bi bilo seveda veliko lažje, če mi ne bi nagajal spanec, ki je ponoči prekinjen vsaj štirikrat s sprehodi do stranišča, z bolečinami v nogah, popolnoma izsušenimi usti in podobno.

Nosečniški dnevnik 2: 35 teden nosečnosti

Priprava na porod

Odmisliti bližajoči se porod je praktično nemogoče. V prvi nosečnosti je včasih še šlo, ker takrat ne veš, kaj lahko pričakuješ, po drugi strani pa se takrat treseš ravno na ta račun, ker se približuje neznano. Prav močno zavidam nosečnicam, ki jih te skrbi ne prevzemajo. Sama nisem sposobna v mislih odklopiti skrbi in se tega lotiti z vsem pogumom, kar ga premorem. Preprosto se ob tem nekje izgubi. Vsaka stvar v življenju, kjer je izid v večji meri odvisen le od mene, ni preprosta in mi vzame kar nekaj mirnih trenutkov, ker premišljujem o tem in se ves čas sprašujem, kako bom zadevo izpeljala in kako uspešna bom ob tem. In porod ni prav nič drugačen. Tokrat so mi marsikateri občutki že znani, znana mi je soba, kjer se bom v tem času nahajala. Znan mi je postopek sprejema in tako naprej. Torej, bi moralo biti lažje, ne? Ne. O tem prvič nisem razmišljala. Res ne. Sploh mi ni padlo na pamet, kako poteka vse skupaj, preden prideš v porodno sobo in kako potekajo stvari naprej. In to ni bilo prav nič slabega, saj mi ni bilo potrebno premišljevati, kako bo potekalo to ali ono. Zdaj pa podzavestno sredi belega dneva v moje misli pride začetek prvega poroda in ponavadi se celotna pot odvije vse do trenutka, ko sem se zbudila in v roke dobila svojo punčko in šele takrat se zavem, o čem sploh razmišljam in kako neprimerno je to in koliko slabih občutkov zbuja v meni. Predvsem pa v ospredje prihaja strah in spodbuja paniko. In to vse čisto brez smisla, ker se že v naslednjem trenutku prepričujem, da tokrat temu ne bo tako in se obremenjujem s tem čisto brez veze, da sem močna, tako kot vsaka mamica in tako naprej.

No pa saj sem že napisala, kajne, hormoni.

Ta teden me čaka ponovni pregled pri ginekologinji. Zato se vam sigurno še kaj oglasim.

Do takrat pa uživajte in bodite čimbolj brez skrbi.

Nosečka Nina

Ocena:
[Skupaj: 5 povprečno: 4.6]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor