Ko ocene začnejo krhati samozavest

Odgovorno starševstvoTa prispevek je del projekta Odgovorno starševstvo.
Povezava do predstavitve >>> Odgovorno starševstvo
Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo

Ko ocene začnejo krhati samozavest

Piše Lea Čerin

M. je bila odličnjakinja v osnovni šoli, ki je ‘padla’ na trda gimnazijska tla. Zagreta učenka je bila razočarana nad zahtevami gimnazije. Predvsem pa razočarana nad osnovno šolo, ker je ni opremila na zahteve gimnazije. Če se prej ni bilo potrebno učiti vsak dan, se ukvarjati s podrobnostmi in je bil dovolj hiter prelet skozi snov tisti zadnji dan ali dva pred testom, je gimnazija bila popolno nasprotje.

Učenje kot ga je poznala, ni bilo dovolj. Še zdaleč ne. Ocene, ki si jih je želela, niso bile prave. Kljub vsakodnevnemu trudu, je postajala razočarana nad sabo. Kaj še lahko naredi? Kaj dela narobe? Kaj počne na gimnaziji, če ne zmore štiric in petic? Kaj si bodo drugi mislili? Saj gimnazija je za »ta boljše, bolj pametne«!

Vse to je začelo krhati njeno samozavest, da ni dovolj dobra za šolo, ki si jo je sama izbrala in tako močno želela. Kako naprej?

Opisane težave se ne dogajajo samo dekletom, dogajajo se tudi fantom. Bližalo se je prvo ocenjevalno obdobje, s katerim M. ni bila zadovoljna. Trdno odločena, da nekaj spremeni, je na mamino pobudo prišla k meni. Tistega mrzlega januarskega dne sva se pogovarjali o učenju. Za marsikaterega otroka neprijetna tema za pogovor, ampak ona je bila tukaj, da nekaj spremeni. Že tisto prvo uro je doživela ogromno uvidov in aha-jev. Kje dela napake, kaj lahko naredi drugače… Predvsem pa – dobila je zaupanje, da LAHKO spremeni svoje učenje.

In sva začeli. Vsako uro je bilo več uvidov. Preizkušanje novih metod, kaj deluje in kaj ne. Kje je močna in na čem lahko gradi. Postavila je nove temelje in na njih gradila novo hišico znanja. Novo znanje, kaj učenje sploh je. Da ni problem v učenju tistega kar jo zanima, ampak v učenju tistega kar jo ne zanima. In da v učenju neke snovi, ki je ne zanima, svoj kotliček pristavijo še profesorji. Ki ne razumejo, da njihov predmet ni edini in za marsikoga tudi ne najbolj pomemben. Vendar M. je vedela, kaj si želi. Pot do tja pa vodi tudi preko učenja snovi, ki jo absolutno dolgočasi in za katero ve, da je nikoli več ne bo potrebovala. Naučiti se jo je želela kar se da hitro … da lahko zapre tisti zvezek in se posveti temu, kar jo veseli in zanima.

Ljubezni do osovraženega predmeta nisva vzklili, kar pa tudi ni bil namen. Njen namen je bil, kako se hitreje učiti. Tega ji namreč v osnovni šoli niso pokazali, pa saj takrat tudi ni potrebovala takšnega znanja.

M. je naredila velik preskok. Predvsem pa ga je naredila sama. V njej so se dogajali notranji premiki: »Aha!« »Pa saj res, kako, da tega nisem prej videla!« »A tako enostavno je to?« »Lej, da znam!«

In če je še pred kratkim na testu radirala in brisala odgovor, da je kmalu lahko videla na drugo stran papirja, je danes veliko bolj sproščena in umirjena. Zaupa vase. Ve, da zmore.

Lea Cerin

Lea Cerin

Sem žena in mama trem deklicam ter ustanoviteljica Rumene hiške. Otrokom in staršem svetujem pri učenju, da bo le-to učinkovito in zabavno. Vsak otrok ima svoj naravni način učenja. Če ga pri učenju upošteva, je le-to bolj uspešno. Če so otroci pri učenju bolj uspešni, pa so tudi bolj zadovoljni sami s seboj. Cilj Rumene hiške je otroke naučiti predvsem samostojnega učenja, na sebi lasten in zabaven način.
Lea Cerin
Ocena:
[Skupaj: 2 povprečno: 4]

Morda vas zanima tudi ...

Lea Cerin

Lea Cerin

Sem žena in mama trem deklicam ter ustanoviteljica Rumene hiške. Otrokom in staršem svetujem pri učenju, da bo le-to učinkovito in zabavno. Vsak otrok ima svoj naravni način učenja. Če ga pri učenju upošteva, je le-to bolj uspešno. Če so otroci pri učenju bolj uspešni, pa so tudi bolj zadovoljni sami s seboj. Cilj Rumene hiške je otroke naučiti predvsem samostojnega učenja, na sebi lasten in zabaven način.

Dodaj odgovor