Toksična pozitivnost vs. ok je biti ok
Ta prispevek je del projekta Odgovorno starševstvo.Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo
Eden od mnogih obrambnih mehanizmov pred težkimi občutji, ki bi ga rada danes izpostavila, je toksična pozitivnost. Na prvi pogled se morda zdi nelogično, saj si ne predstavljamo, kako je lahko pozitivna naravnanost škodljiva. A o toksični pozitivnosti govorimo takrat, kadar se na težke in boleče situacije odzivamo s prepričanjem in vedenjem, da moramo vedno in ne glede na vse ohraniti pozitivnost, “good vibes only”, ne čutiti “negativnih” čustev kot so npr. žalost, strah, jeza, biti hvaležni …
.
Seveda je izjemno pozitivno, da smo zmožni situacije pogledati iz širše perspektive in gojimo zaupanje. A v trenutku stiske, ko smo sredi nevihte, potrebujemo čas, da si težka občutja priznamo, sprocesiramo oz. delimo ob varni osebi, ki nas zmore sprejeti s sočutjem. Tako se čustvena energija sprosti in se ustvari prostor za nov pogled in ob svojem času za gradnjo nečesa novega. In na tak način se lahko iz čustva zares nekaj naučimo.
.
Vsako čustvo ima namreč svoj smisel in pomembno informacijo ter pristno potrebo, ki se skriva zadaj. Na primer, jeza nam sporoča, da so bile meje porušene, da se godi krivica, da je neka potreba prezrta in nam hkrati da energijo, s katero se lahko zaščitimo in postavimo mejo, ter se proti krivici borimo. Prav tako ima strah funkcijo tega, da nas opozori na nevarnost, kar nam da možnost, da se lahko zaščitimo. Žalost in solze, pomagajo, da lahko izgubo sprejmemo, integriramo in da se tudi preko joka naše telo umiri, sprostijo napetosti.
.
Ok je, če nismo ok. Ok je, če čutimo žalost, jezo, bes, razočaranje, strah … Ok je in pravico imamo čutiti vse to, čeprav so na svetu ljudje, ki jim je “še bolj hudo” in še bolj trpijo. Vsako čustvo je resnično in si zasluži sočutje. Na svetu je dovolj prostora za vse bolečine in nobena ni bolj pomembna ali upravičena od druge.
Nesprejemanje določenih čustev in zaščita pred njimi v obliki toksične pozitivnosti, se pogosto povezuje s strahom, da bi, če bi si v polnosti dovolili začutiti določeno težko čustvo, v njem ostali in ne zmogli splavati na površje. Da bi nas vrtinec žalosti in obupa kar požrl, da bi moč naše jeze porušila vse, da bi zaradi nje izgubili nam pomembne odnose in osebe.
Naši obrambni mehanizmi, med njimi tudi toksična pozitivnost, imajo izvor v zgodnjih ponavljajočih-se izkušnjah, ko smo kot otroci ostajali sami v naših čustvenih viharjih. Če odrasli, ki so skrbeli za nas, niso znali oz. zmogli biti takrat za nas varno zavetje, smo res doživeli, da se v čustvu utapljamo. Namesto izkušnje, da so čustva kot valovi, ki pridejo in grejo in da se, ko jih delimo, naše telo in srce umirita, so določena čustva postala za nas nevarna in nesprejemljiva. Namesto sporočila, da smo ljubljeni in sprejeti, ne glede na to kaj doživljamo in izražamo, smo morda čutili, da je z nami nekaj narobe. Da se zares utapljamo…Da se vse sesuva saj smo popolnoma sami, ko nas zalijejo. In takrat smo pričeli postavljati blokade. Obrambe, ki so bile v tistem obdobju izjemnega pomena, saj so nam zagotovile, da smo ohranili povezanost s starši in da smo lažje preživeli čustveno bolečino.
.
A danes nam prav isti obrambni mehanizmi preprečujejo, da bi v polnosti lahko doživljali globino in razpon vseh svojih čustev, se od njih učili in jih uporabili kot smerokaz zase in svoje odnose.
A dobra novica je, da lahko to spremenimo. Tudi kot odrasli lahko pričnemo v varnem okolju in z vso nežnostjo luščiti plasti naših oklepov, jih počasi odlagati in se učiti novih načinov življenja s čustvi. Lahko se spoprijateljimo tudi s tistimi čustvi, ki jih zavračamo in se jih izogibamo, ki nam gredo na živce, ali ob katerih popolnoma zablokiramo, ko jih izražajo ljudje okrog nas.
Svojo terapevtsko pot sem pričela kot stažiska na Frančiškanskem družinskem ištitutu v Ljubljani, nato pa jo nadaljevala v Santiagu de Chile, kamor me je popeljala ljubezen. Tu sem sprva delala kot svetovalna delavka v šoli za socialno ogrožene otroke, nato pa sem se posvetila izključno terapevtskemu delu in spremljanju mamic in očkov v enem najbolj svetih trenutkov: pričakovanju in rojstvu novega bitjeca.
Danes v vlogi terpevtke delujem na obeh kontinentih in za Slovenijo izvajam online individualne, partnerske in družinske terapije, pa tudi delavnice in predavanja za ženske in starše (v slovenskem in španskem jeziku). Sem strokovna sodelavka inštituta Vita Bona ter ena izmed administratorjev v skupini Sočutno partnerstvo in Sočutno varstvo otrok.
Tematike, s katerimi kot terapevtka največ srečujem in so najbližje mojemu srcu so stiske, ki se ženskam prebujajo v času nosečnosti in v poporodnem obdobju, travmatična izkušnja poroda in/ali izkušnja spolne zlorabe v otroštvu ter njen vpliv na materinstvo (kar sem raziskovala tudi v svoji magistrski nalogi). Iz perinatalne psihologije in duševnega zdravja se tudi nadalje specializiram.
Želim si, da nobena ženska, ki doživlja stiske v tako ranljivem obdobju kot je nosečnost, porod in poporodno obdobje, ne bi ostala sama, temveč bi prejela oporo, ki jo potrebuje in si jo zasluži.
- Soočanje s stisko bližnjih - 2. 9. 2022
- Kako postaviti mejo, ko nas naši bližnji ne sprejmejo v naši bolečini? - 2. 9. 2022
- Sprejemanje svojih in otrokovih čustev - 2. 9. 2022
