Kako postaviti mejo, ko nas naši bližnji ne sprejmejo v naši bolečini?
Ta prispevek je del projekta Odgovorno starševstvo.Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo
Ko se soočamo s stiskami, ki povsem zamajejo naš svet in ga preoblikujejo na način, kot si nismo nikoli predstavljali vstopimo v intenzivne čustvene procese, ki zahtevajo svoj čas, nežnost in oporo. Kljub temu, da morda sami čutimo, da je naš čas procesiranja težkih čustev oz. naš ritem svet, pa lahko zelo boli, ko slišimo komentarje ljudi okrog nas, da bi morali »že iti čez to«, »že enkrat vse skupaj predelati«, »ne ostajati ujeti v preteklosti«, »biti že bolje«, »iti naprej z življenjem«. Seveda lahko omejimo stike z osebami, ki nam niso v oporo, a včasih celo naši najbližji po določenem času, še posebej kadar gre za procese žalovanja, težko sprejmejo, da »kar še vedno nismo ok.«
Zato nam je v veliko pomoč, da se naučimo postaviti meje, kadar smo v interakcijah z njimi, soočeni s takšnimi sodbami. Kar lahko storimo je, da na miren način in jasno izrazimo, da v njihovih besedah sicer prepoznamo skrb za nas, da pa je to naš proces, ki ga živimo kot čutimo, da je prav za nas in da ni na voljo za razprave. Ne rabimo razlagati in se opravičevati, in jasno lahko povemo, da to ni tema o kateri se bomo pogovarjali.
Včasih moramo tudi tiste, ki nas imajo radi in nam iskreno želijo priti naproti, naučiti na kakšen način so nam lahko v oporo. Na primer »Sedaj sem žalostna in ne rabim nekoga, ki me skuša spraviti v dobro voljo. Ne rabim nasvetov. To mi ne pomaga. Potrebujem samo, da si tu ob meni in me poslušaš/ objameš…(vstavite način ki VAM pomaga)…
Čeprav imamo lahko občutek, da bi drugi morali vedeti kaj potrebujemo, temu ni tako in jasno izražanje naših potreb je ključnega pomena.
Svojo terapevtsko pot sem pričela kot stažiska na Frančiškanskem družinskem ištitutu v Ljubljani, nato pa jo nadaljevala v Santiagu de Chile, kamor me je popeljala ljubezen. Tu sem sprva delala kot svetovalna delavka v šoli za socialno ogrožene otroke, nato pa sem se posvetila izključno terapevtskemu delu in spremljanju mamic in očkov v enem najbolj svetih trenutkov: pričakovanju in rojstvu novega bitjeca.
Danes v vlogi terpevtke delujem na obeh kontinentih in za Slovenijo izvajam online individualne, partnerske in družinske terapije, pa tudi delavnice in predavanja za ženske in starše (v slovenskem in španskem jeziku). Sem strokovna sodelavka inštituta Vita Bona ter ena izmed administratorjev v skupini Sočutno partnerstvo in Sočutno varstvo otrok.
Tematike, s katerimi kot terapevtka največ srečujem in so najbližje mojemu srcu so stiske, ki se ženskam prebujajo v času nosečnosti in v poporodnem obdobju, travmatična izkušnja poroda in/ali izkušnja spolne zlorabe v otroštvu ter njen vpliv na materinstvo (kar sem raziskovala tudi v svoji magistrski nalogi). Iz perinatalne psihologije in duševnega zdravja se tudi nadalje specializiram.
Želim si, da nobena ženska, ki doživlja stiske v tako ranljivem obdobju kot je nosečnost, porod in poporodno obdobje, ne bi ostala sama, temveč bi prejela oporo, ki jo potrebuje in si jo zasluži.
- Soočanje s stisko bližnjih - 2. 9. 2022
- Kako postaviti mejo, ko nas naši bližnji ne sprejmejo v naši bolečini? - 2. 9. 2022
- Sprejemanje svojih in otrokovih čustev - 2. 9. 2022
